Po drugi svetovni vojni je bilo spremenjenih veliko imen ljubljanskih ulic. Od januarja 1946 je skoraj deset let ulična imena določal Mestni ljudski odbor, ki si je za nalogo zadal, da bi imena ljubljanskih ulic poudarjala »vlogo Ljubljane kot središča Slovenije in središča narodnoosvobodilnega boja«. Nemudoma so želeli spremenili 29 uličnih imen in ker se to ni zgodilo dovolj hitro, so na notranje ministrstvo pošiljali apele, češ da »ljudstvo zahteva, da se izvede čistka imen naših ulic in trgov, da bomo tudi v tem pogledu lahko dočakali prvi maj očiščeni sramote raznih žalostnih obdobij«.
Opozorili so tudi, da so uradniki prepočasni in so zaradi tega prebivalci v nekaterih četrtih sami začeli spreminjati imena. Toda preimenovali so le nekaj ulic, recimo Aleksandrovo cesto, Kralja Petra trg in Carja Dušana ulico, preostale so spreminjali postopoma vse do leta 1952, vsako leto z bolj ali manj vztrajno revolucionarno ihto. Kot je v knjigi Zgodovina ljubljanskih uličnih imen zapisal Vlado Valenčič, je »šlo tudi za zamenjavo imen, za katero ni bilo pravih razlogov«. Med take zamenjave se lahko uvršča tudi preimenovanje Ljubljanske ulice v Zeleni jami v Kavčičevo ulico, ki je bila preimenovana leta 1952, ko je bil drugi največji povojni val novih uličnih imen.
Kavčičeva ulica je najdaljša ulica Zelene jame, saj poteka od Kolinske ulice pa vse do Kajuhove ulice. Tako Kavčičeva ulica povezuje industrijski predel Zelene jame okoli Kolinske z BTC. Pravzaprav so leta 1939, ko so že obstoječo Ljubljansko ulico podaljšali še naprej proti Mostam, želeli, da bi vodila vse do nekdanjega letališča. Prvi del ulice še ohranja značaj stanovanjske zelenojamske ulice, medtem ko ima drugi del bolj poslovni značaj, konča pa se s silosi nekdanje Emone ob Kajuhovi ulici. Ima pa ulica zanimivo posebnost, da se proti Kajuhovi od nje odcepi slepi krak, ki se konča med hišami proti Kajuhovi.
Napad z granato
Kot Ljubljansko ulico so jo poimenovali leta 1911, ko se je pozidala Zelena jama in so potrebovali imena novonastalih ulic. Leta 1952 je dobila ime po narodnemu heroju Ivanu Kavčiču - Nandetu.
Leta 1913 rojeni Ivan Kavčič se je z delavskih gibanjem srečal mlad. Bil je gradbeni delavec in leta 1936 je organiziral stavko gradbenih delavcev. Leto kasneje je postal član Komunistične partije Slovenije. Čeprav je bil rojen v Prlekiji, se je kmalu preselil v Ljubljano, v Tomačevo. Na mestu, kjer je stala hiša, v kateri je živel na Tomačevski cesti 32, še danes stoji spominska plošča. Z začetkom vojne je postal ilegalec, nato pa je odšel v partizane in se bliskovito povzpel do mesta komandanta druge operativne cone, 23. maja 1943 pa je postal namestnik političnega komisarja generalštaba partizanske vojske. Toda že mesec dni kasneje je padel v Gorenjem Podšumbreku na Dolenjskem. Ko je skupaj s drugimi poveljniki pripravljal napad na italijanske sile, je nanje priletela italijanska topovska granata in umrli so načelnik generalštaba Milovan Šaranović, komandant 15. divizije Predrag Jevtić in Ivan Kavčič. Napad je preživel komisar 15. divizije Viktor Avbelj, ki je dogodek kasneje opisal takole: »Naenkrat so priletele štiri granate. Ena granata je zadela hišo, v kateri je bil štab, druga pa je padla pred nas. Ko se je razkadil dim detonacije, je Milovan ležal čez mene ves krvav, Nande in Dragan pa sta ležala nepremično poleg, Jan pa se je poskušal težko ranjen skriti poleg hiše. Po čudnem naključju sem sam ostal živ.« Ivan Kavčič - Nande je pokopan v grobnici narodnih herojev v Ljubljani.
