V Šentvidu je predel med Celovško cesto in Prušnikovo ulico krožno pozidan s stavbami, zgrajenimi v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Predel deluje kot novodobni trg, obdan z nizkimi bloki in otroškim igriščem na osrednji ploščadi. Brezdušen in brez kakršnih koli posebnosti bi bil lahko v katerem koli mestu. Toda pri tem trgu je najbolj zanimivo to, po kom je imenovan. Leta 1991, ko so bile dokončane stavbe v okolici trga, so ga poimenovali po kartografu Ivanu Selanu.
Po njem bi se morala bržkone imenovati ulica v Savljah, kjer je bil rojen. Prav tam sicer je Selanova ulica, ki ima popolnoma drugačen značaj kot šentviški Selanov trg, saj vodi iz središča vasi mimo kmetij proti gmajni, travnikom in njivam, se spremeni v makadamsko pot ter vije vse do Stegen. Toda ulica ni poimenovana po kartografu Ivanu, temveč po Matiji Selanu, aktivistu OF.
In če si Ivana Selana ne lastijo Saveljčani, so nanj toliko bolj ponosni prebivalci Suhadol, kjer je živel, saj so o njem celo izdali monografijo avtorja kartografa Marka Žerovnika.
Kmet, najboljši jugoslovanski kartograf
Ivan Selan je bil, lahko bi rekli, pisan lik. Kot rečeno rojen v Savljah, na naslovu Savlje 23, na domačiji pri Bazelnu, očetu Matiji, ki je imel s tremi ženami 29 otrok. Med najmlajšim in najstarejšim je bilo kar 42 let razlike. Ivan se je rodil leta 1902, prvi ženi Mitje Selana Neži. Krščen je bil kot Janez, doma so ga klicali Johan, sam pa se je pozneje preimenoval v Ivana. Številna družina je živela trdo kmečko življenje, a namesto da bi Ivan delal na polju, je raje risal. Ko mu je pri dvanajstih letih umrla mama, se je preselil v Suhadole k ostareli teti in stricu, da bi jima pomagal na kmetiji. Kmalu, še v osnovi šoli, je zrisal svoj prvi zemljevid – Pogorje Grintavca.
Učitelji so bili navdušeni in še kot najstnik je bil v kraju znan kot tisti, ki lahko nariše načrt, zato so k njemu začeli hoditi vaščani z naročili po risanju načrtov svojih posesti. Po smrti tete in strica je prevzel njuno kmetijo, se poročil in se zavzeto lotil skrbi za posestvo. Toda nad njim je bil še dolg 25.000 din, kolikor bi moral izplačati za dediščino bratu in sestri. Ko je zbral dovolj denarja, ga je vložil v hranilnico, ta pa je bankrotirala in ostal je brez vsega. Jezen se je odločil, da bo kot odličen risar ponaredil bankovce. Sprva jih je brez težav spravil v obtok, zataknilo pa se je pri peku v Šentvidu, ki je posumil, da je bankovec za 100 din ponarejen. Še preden se je Selan rešil dokaznega gradiva, ga je ujel orožnik. Za dva meseca so ga zaprli, a na sojenju je bil ta »genijalni risar-samouk«, kot so ob sojenju zapisali v Jutru, oproščen. Ob razglasitvi sodbe je publika v sodni dvorani glasno ploskala, Ivan Selan pa je zaslovel po vsej domovini kot odličen risar.
Aprila 1929 so ga zato povabili, da bi kot pomožni kartograf delal v Beogradu na Vojaškem geografskem inštitutu. Z veseljem je odšel, da bi se še več naučil o kartografiji, a čeprav so mu ponujali stanovanje in dobro plačo, če bi ostal, se je hotel po enem letu vrniti domov v Suhadole k ženi in sinovom. Poleg skrbi za kmetijo se je zavzeto lotil tudi risanja zemljevidov. Po drugi svetovni vojni je po celotni Jugoslaviji veljal za najboljšega kartografa, njegov zemljevid Jugoslavije iz leta 1948 so natisnili v nakladi 100.000 kosov in je postal obvezna oprema šolskih učilnic. Skupno je narisal več kot sto šolskih in turističnih zemljevidov. Umrl je leta 1981.
