Število vozniških dovoljenj Slovenk in Slovencev že presega 1,3 milijona. Ker ima danes tako rekoč vsak že svoj avto, to pomeni, da je gostota prometa na naših cestah visoka. Ker so del vsakodnevnega prometa tudi številni tujci, dobimo razmere, v katerih k varnosti najbolj prispeva vožnja v skladu s prometnimi pravili. A kaj, ko se jih veliko nanje požvižga in počnejo neumnosti. Prepogosto pa zanje niso kaznovani. Tedaj na cesto zapelje policijsko vozilo z vgrajenim sistemom Provida, katerega poslanstvo je v osnovi loviti voznike, ki vozijo prehitro in s premajhno varnostno razdaljo. A se prepogosto zgodi, da se, ko nekoga ustavijo, sproži plaz prekrškov.
V družbi Nejca Miheliča, vodjo izmene, in Blaža Ziherla, vodjo patrulje pri specializirani enoti za nadzor prometa, smo preživeli dobro uro in bili nad videnim zgroženi. Nismo si namreč predstavljali, da je kršiteljev toliko. Zelo na kratko: policista sta v tem času zaustavila tri voznike, pri čemer je prvi vozil tik za ritjo drugemu vozilu v predoru, spet drugi je omejitev 80 km/h prekoračil za polovico, zadnjega pa so zaustavili zaradi nenavadnega načina vožnje (beri: vijuganja), nato pa so ugotovili, da je vozil s pretečeno vinjeto. »Ko ugotovimo kršitev, jo posnamemo, nato pa imamo na voljo dva načina zaustavitve: da spredaj vozečega ustavimo z modrimi svetilkami in zvočnim signalom, lahko pa uporabimo zadnjo svetlobno tablo s primernim napisom, kot je na primer Stop policija, vozite za menoj. Če gre za voznika, za katerega sumimo, da je hujši povzročitelj, tovrstne zaustavitve ne uporabljamo, saj moramo imeti vozilo v vidnem polju. Od primera do primera se odločamo, kateri prijem uporabiti,« pojasnjuje Nejc Mihelič. V teoriji bi lahko reagirali na vsak prekršek, a je teh enostavno preveč in vozil provida premalo, sploh v mestih tako na primer ne sledijo nesramnim voznikom mopedov, ki zbežijo na varno v zavetje blokov.
Nujnih je vsaj 200 metrov snemanja
Ko se vendarle odločijo, da bodo nekoga zaustavili, potrebujejo vsaj 200 metrov snemanja, da posnetek zakonsko velja. Kamero s povečavo usmerijo na registrsko tablico, izmerijo povprečno razdaljo in hitrost. Pred ustavitvijo vedno preverijo voznika, da se pripravijo na morebitno presenečenje. Če snemajo en kilometer, je toleranca pri hitrosti 6 km/h, pod 500 metrov pa že 10 km/h. »Najvišje hitrosti beležimo pri tujcih, ki samo prečkajo Slovenijo, najpogosteje iz Nemčije proti Balkanu. Nekateri pogosto vozijo tudi hitreje od 230 km/h. Verjetno imajo občutek, kot da se vozijo doma, in menijo, da omejitve zanje več ne veljajo. Mi seveda položnice normalno pošiljamo tudi v tujino, tako da je kazni moč izterjati,« pojasnjuje Blaž Ziherl. Za snemanje imajo na voljo prednjo in zadnjo kamero, disk, na katerega se podatki shranjujejo in seveda monitor za prevrtavanje posnetkov. Sistem ne snema ves čas, najprej ga je treba zagnati in počakati tri sekunde, da začne snemati.
»Imamo tihi dogovor, da ukrepamo, ko je razdalja do spredaj vozečega avtomobila pod eno sekundo, se pravi dvakrat nižja od predpisane. Pri hitrosti 100 km/h je to približno 60 metrov. Ko že na oko vidimo, da je razdalja majhna in prekršek očiten, ukrepamo, saj gre za ogrožajoče dejanje.« Proizvajalec sistema Provida ima sicer sedež na Danskem, hitrost pa ugotavlja po principu sledenja. To pomeni, da ga radarski detektorji ne morejo zaznati, saj nima vgrajenega radarja. To povečuje njegovo učinkovitost. Avtomobili so ves čas na cesti, 24 ur dnevno v treh izmenah, ima jih vseh osem policijskih uprav. Seveda patrulje pri lovljenju niso vsemogočne, tudi zaradi maksimalne hitrosti in pospeškov. Avto, s katerim smo se vozili, je imel namreč vgrajen dizelski motor, kar je milo rečeno nenavadno. »Če nekoga ne moremo slediti, o tem obvestimo operativno-komunikacijski center, ki taktično postavi ostale patrulje, da zaustavijo voznika. V zadnjem času pri nadzoru prometa pomaga tudi helikopter, ki sporoča lokacije vozila, ki mu sledimo. Seveda helikopter ne vzleti zaradi majhnega prekrška. Da bi zmanjšali hitrost in pustili nekomu, da pobegne, ne pride v poštev. Lahko se namreč zgodi, da je registrska tablica lažna ali ponarejena. V tem primeru potem pravega voznika ne bi mogli dobiti, zato storimo vse, da ga izsledimo in primemo takoj. Včasih ne gre samo za prekrške v prometu, temveč za marsikaj drugega, veliko hujšega. Zato moramo narediti vse, da ga ustavimo.«
Mnogi ne razumejo, kaj je varnostna razdalja
Slovenski vozniki smo v preteklosti vedeli, da so imele sistem Provida vgrajene predvsem bele škode octavie RS, ki so bile zlahka prepoznavne, zato so novi avtomobili obarvani drugače, za nameček imajo tudi temne šipe. Patrulja največ izkušenj pridobiva na cesti, saj nekega poglobljenega šolanja na treningih varne vožnje ne poznajo (dotična policista sta bila na poligonu le enkrat), tudi v simulatorju vozniških sposobnosti ne nadgrajujejo. Žal, saj bi jim to pri vsakodnevnem lovljenju kršiteljev močno pomagalo.
Po navadi do zaustavitve ne pride zgolj zaradi visoke hitrosti, temveč kombinacije s premajhno varnostno razdaljo. V praksi pa je tako, da idealne razdalje ne upošteva skorajda nihče. Prekrškov je praviloma hkrati več, do izgube dovoljenja pa pride bolj poredko, tudi zato, ker se je v zadnjih treh letih spremenila zakonodaja in so število kazenskih točk za zagroženi prekršek znižali. Če se tako na primer po avtocesti voziš s hitrostjo 170 km/h, dobiš le tri kazenske točke. Hecno je tudi, da je globa ista, če voziš 191 ali 300 km/h, saj je najvišja prekoračitev določena z 61 km/h nad dovoljeno mejo. In kako reagirajo prekrškarji? »Če gre za prekoračitev hitrosti, je veliko takšnih, ki si posnetka ne ogledajo, saj vedo, da so vozili hitro. Zato nekih pritožb in zahtev za sodno varstvo ni. Se pa zgodi, da kljub posnetku na priznavajo prekrška, sploh pri vožnji skozi rdečo luč, izsiljevanju prednosti in premajhni varnostni razdalji. Mnogo je voznikov, ki ne razumejo, kaj varnostna razdalja sploh je. Nekateri vozijo s trikrat premajhno, pa se jim zdi ustrezna, zato so reakcije dostikrat burne.«
