Nono, moj dobri nono Tereza Kesovija 1969
Dubrovniška superzvezdnica (1938) je po študiju flavte v Dubrovniku in Zagrebu konec petdesetih začela nastopati kot pevka. Kljub mnogim uspehom in nastopom, tudi v tujini, so njene najbolj popularne skladbe prav tiste, ki jih je zapela v Splitu. In to kljub temu, da je leta 1966 na Evroviziji zastopala barve Monaka, leta 1972 pa Jugoslavijo. Kot smo zapisali v uvodu, je zmagala že na prvem festivalu leta 1962. Leta 1964 je zapela himnično Nima Splita do Splita s Tonijem Kljakovićem in spet zmagala. Naslednja njena zmaga gre v leto 1969, ko je publiko prepričala s skladbo Nikice Kalogjere in Ivice Krajača. Mnogi, med njimi tudi naši ocenjevalci, so prepričani, da je to najboljša skladba v zgodovini splitskega festivala. Čeprav je Kesovija še nekajkrat zmagala v Splitu in zapela tudi Sunčane fontane, Nježne strune mandoline, Sviraj mi, sviraj, Voli me, voli… Konec koncev je Nono doživel tudi mednarodno slavo, saj ga je v alternaciji zapel takrat najpopularnejši italijanski popevkar Claudio Villa z naslovom Il Tuo Mondo.
Proplakat će zora Mišo Kovač 1971
Mate Mišo (1941, Tribunj), nesojeni nogometni vratar, je prepeval že v mladosti, a je prvi pravi uspeh dosegel šele na tekmovanju mladih talentov v Karlovcu. V Splitu je prvič nastopil leta 1965 in svoj največji uspeh dosegel leta 1971 s skladbo, ki je kombinacija klapske glasbe in popevke. Evergreen (prodali so 300.000 malih plošč), ki sta ga napisala Stjepan Mihaljinec in Drago Britvić, je pobral vse nagrade. Kovač, ki je bil takrat najpopularnejši pevec v Jugoslaviji, je zmagal spet leta 1975 s komadom Ja ne mogu drugo, nego da je volim.
Ča će mi Copacabana Oliver Dragojević 1974
Splitski pevec (1947), ki je odrastel na Korčuli, je po solidni otroški in najstniški karieri prvič nastopil na festivalu že leta 1967 in pogorel s skladbo Picaferaj. Leta 1974 je ponovno poskusil in s skladbo Tea Trumbiča o Copacabani osvojil publiko. In potem nadaljeval v tem slogu do začetka devetdesetih: Anđele moj, A vitar puše, Karoca, Piva klapa ispo' volta, Nadalina, Vjeruj u ljubav, Oprosti mi, pape, Malinkonija, Skalinada, Galeb i ja. Vse to je zapel Dragojević na splitskem festivalu.
Skitnica Jasna Zlokić 1984
Pevka iz Vele Luke na Korčuli (1955) je po otroški karieri in nastopih na amaterskih festivalih prvič nastopila v Splitu leta 1982 in postala najboljša debitantka. Leta 1984 je na festivalu zapela svojo največjo uspešnico Skitnica Rajka Dujmiča in Momčila Popadića. A ni prepričala ne publike ne žirije. Toda popevka je ostala, bolj kot zmagovalna Neno Papić ali Đorđi Peruzović. Zdi se, da so bila besedila, ki jih je prepevala, preveč odprta za konservativno splitsko klimo. Zlokićeva je osvojila kar nekaj festivalov po Jugoslaviji, Splita nikoli.
Diridonda Novi fosili 1977
Skupina je bila od leta 1976 do 1981 zaščitni znak festivala. Čeprav nikoli niso osvojili nagrade občinstva, ki v Splitu največ šteje, so pod avtorstvom Zdenka Runjića dosegli nekaj največjih uspehov ravno na tem festivalu. Že prvi nastop s Plovi mala barka je bil uspešnica, potem je sledila Diridonda, ki pa je takrat niti publika niti žirija nista postavili na vrh. A Diridonda je ostala, Novi fosili pa so v Splitu v naslednjih sezonah zaigrali še: Lastavice mala, Reci mi tiho, tiho, Čuješ li me, jel' ti drago, Ne budi me, mati…
Kud plovi ovaj brod Radojka Šverko 1970
Festival so vedno spremljali morje, ladje in ljubezen in ravno temu se je najbolj približala istrska pevka Radojka Šverko, ki se je rodila leta 1948 v Pazinu. Nastopala je v otroških in mladinskih zborih, kasneje pa veliko tudi na festivalih v tujini in še kasneje v gledališču ter celo v filmu. V Splitu je prvič nastopila leta 1970, skladbo Kud plovi ovaj brod sta napisala Esad Arnautalić in Arsen Dedić in zmagala v vseh kategorijah. Na festivalu je Šverkova nastopila še nekajkrat, a takšne uspešnice ji ni več uspelo zapeti.
Ništa kontra Splita Dino Dvornik 1995
Splitski pevec (1964–2008), sin slavnega očeta Borisa, velja za enega najbolj odtrganih glasbenikov v moderni hrvaški pop glasbi. Duhovita, rahlo odtrgana besedila, povezana z ostro, a plesno glasbo v kombinaciji, ki so jo nekateri sovražili, drugi cenili. V svoji ne predolgi karieri, ki jo je prekinila mešanica različnih tablet, je osvojil veliko število nagrad in tudi zmago na splitskem festivalu: »I moš govorit kontra mene I kontra cilog svita, ma neču da čujen ništa, ništa kontra Splita,« je zapel Dvornik.
Život je maskenbal Težka industrija 1976
Sarajevska skupina Težka industrija je ena redkih rokerskih skupin, ki ji je uspelo zapeti uspešnico tudi na splitskem festivalu. A skladba o maškaradi niti ni bila zelo rokerska, prej kaj drugega. Kmalu po festivalu se je od skupine poslovil pevec Seid Memić Vajta in »maskenbal« je bil ob skladbi Kolika je Jahorina planina edina večja uspešnica skupine, ki je v Splitu nastopila dvakrat. Prvič leta 1974 in drugič leta 2008. Treba je povedati, da na festivalu niso dobili nobene prve nagrade. Podobno kot Vajta, ko je leta 1981 nastopil na Evroviziji.
Kokolo Magazin 1983
Splitska skupina, ki je najprej nastopala z imenom Mladi batali, potem Dalmatinski magazin, je prvič nastopila na festivalu leta 1980, toda prve večje uspehe je dosegla v času, ko se jim je pridružil skladatelj Tonči Huljić. Kokolo je podpisal skupaj z Zvonimirjem Stipčićem Mišem, a skladba niti pri publiki niti pri žiriji ni bila pohvaljena. Se pa je dobro prodajala in z leti postala eden zaščitnih znakov festivala. Zanimivo, Magazin so zmagali na festivalu veliko kasneje, leta 2004 s futuristično, skoraj simfonično Ne tiče me se.
Vratija se barba iz Amerike Pro Arte 1975
Pro Arte je leta 1967 ustanovil zagrebški skladatelj Đorđe Novković (1943–2007), ki je za pevca po mnogih poskusih dobil Vladimirja Savčića Čobija iz Niša (1948–2009), in takrat se je rokerjem, kar so hoteli biti, odprlo na popevkarski sceni. Od 1970 do 1975 so posneli dva ducata velikih uspešnic, začenši s skladbama Lola in Tike tike tačke. Na splitskem festivalu so nastopali od leta 1970 do leta 1978 in poželi velike uspehe z dedkom, ki se je vrnil iz Amerike. Druge skladbe se niso vtisnile tako globoko v zgodovino festivala.
