»Na Šmarno goro,« je v poletnih dneh pogost odgovor na vprašanje, kam so se bolj ali manj zahtevnih vzponov željni rekreativci odpravili v prostem času. Parkirišče pri kajak-kanu centru v Tacnu je običajno povsem polno, živahno pa vrvi tudi na številnih poteh, ki iz doline vodijo na vrh Šmarne gore. »Rast priljubljenosti bi lahko povezali z obdobjem, ko je državo zajela gospodarska kriza. Takrat je morda za marsikoga celodnevni oddih na morju postal predrag in so se na izlet raje kot na obalo odpravili na bližnji vrh,« je že med našim lanskoletnim poletnim obiskom o vse večji priljubljenosti Šmarne gore razmišljala Ana Češnovar, ki na vrhu vodi družinsko gostilno Ledinek. Do gostilne in cerkvice na vrhu osamelca vodijo številne poti, med najbolj obljudenimi pa je najbrž prav izhodišče v Tacnu. Tam namreč vznožje Gore, kot ji včasih krajše rečejo domačini, z mestom povezujejo mestni avtobusi na progi številka 8.
Do izhodišča z mestnim avtobusom
Prav tako z mestnim avtobusom, ki vozi po progi številka 5, je denimo dostopno izhodišče v Podutiku. Od tam lahko pohodniki nadaljujejo približno enourni vzpon proti Toškemu Čelu. Tik pod vrhom 590 metrov visokega hriba je tudi lovska koča.
Nekoliko daljša je za potnike pot do vznožja še enega od priljubljenih vrhov v okolici Ljubljane – Rašice. Od avtobusnega postajališča v Srednjih Gameljnah do vasi, kjer se začne eden od možnih vzponov na osamelec na severu Ljubljanskega polja, namreč pohodnike loči še približno pol ure hoje. Na 641 metrov visok Vrh Staneta Kosca vodi več lahkih označenih poti, obiskovalci pa se lahko na vrhu povzpnejo še na 17 metrov visok razgledni stolp, ki je bil leta 1957 postavljen v spomin na ustanovitev Kamniškega bataljona. Pod vrhom je tudi Planinski dom Rašiške čete. Poleg Vrha Staneta Kosca sta na zahodnem pobočju Rašice še Veliki vrh (568 metrov) in Mali vrh (483 metrov).
Kjer je ustvarjal Cankar
A niso le Šmarna gora, Rašica in Toško Čelo tisti, ki Ljubljančane vabijo na svoj vrh. Le nekaj korakov od poleti precej razbeljenega mestnega asfalta in žgočega sonca rekreativce vabi hladno zavetje rožniških gozdov. Na nasprotni strani mestnega središča se dviga Golovec, nekoliko bolj oddaljene so 442 metrov visoke Orle, približno štirinajst kilometrov od mesta loči Sveto Ano nad Podpečjo, ki je dostopna iz Podpeči, vasi Jezero ali Preserja.
Rožniška pobočja nad parkom Tivoli, ki so bila leta 1984 razglašena za Krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib, so bila že v preteklosti obljudena, saj so bila priljubljena med romarji, ki so se vzpenjali proti manjši gotski cerkvi na Cankarjevem vrhu (leta 1740 so jo podrli in zgradili baročno cerkev s prepoznavnim rdečim pročeljem), danes pa v bolj ali manj strme poti radi zagrizejo številni Ljubljančani.
Tako kot šmarnogorska pobočja so tudi rožniški klanci prepleteni s številnimi gozdnatimi potmi, ki se začnejo v parku Tivoli, Rožni dolini ali Mostecu. Pri tivolskem parku in ob Večni poti v Mostecu sta urejeni tudi dve trim stezi, medtem ko je med tivolskim sankališčem, Mostecem in Gradom Tivoli speljana še približno tri kilometre dolga Jesenkova učna pot. Za večino obiskovalcev Rožnika se vzpon sicer ne konča na višjem Šišenskem hribu, temveč na nekoliko nižjem Cankarjevem vrhu. Tam že od leta 1869 stoji tudi gostilna, kjer je med letoma 1910 in 1917 bival in ustvarjal pisatelj Ivan Cankar. V tem času je napisal Belo krizantemo, Lepo Vido ter ciklusa črtic Moje življenje in Podobe iz sanj.
Z Golovca na Orle
Živahno mestno središče loči krajinski park od gozdnate vzpetine jugovzhodno od središča prestolnice – Golovca s 443 metrov visokim Črnim hribom in 450 metrov visokim Mazovnikom. Nekdaj večinoma golo vzpetino so po letu 1890 začeli načrtno pogozdovati, danes pa je v zavetju dreves speljanih več kolesarskih in sprehajalnih poti, med njimi tudi Pot spominov in tovarištva, ki obkroža mesto.
Najbližje izhodišče za vzpon iz središča mesta so Poljane, od koder vodi tudi Pot na Golovec. Slab kilometer dolg sprehod se konča pri astronomskem geofizikalnem observatoriju, ki tam deluje od leta 1959. Do izhodišč v Štepanjskem naselju, Bizoviku, Rakovniku ali na Rudniku obiskovalce pripeljejo tudi mestni avtobusi.
Z Golovca lahko daljših izzivov željni pohodniki pot nadaljujejo tudi proti naselju Orle. Kot je mogoče prebrati na spletnem portalu Hribi.net, pot, ki se začne pri Gruberjevi brvi ob križišču Roške ceste in Streliške ulice, se nekaj časa nadaljuje po Poti spominov in tovarištva čez Golovec, nato pa zavije proti Orlam, traja nekaj manj kot dve uri. Najvišja točka naselja je 458 metrov visok Srednji grič, kjer se lahko pohodniki okrepčajo v tamkajšnji Gostilnici Orle. »Od gostilne in njene okolice je lep pogled na Ljubljano, z bolj vzhodnega dela naselja pa še na Ljubljansko barje in okoliško hribovje,« pišejo izkušeni pohodniki.
