Tacensko parkirišče pod vznožjem Šmarne gore je bilo povsem polno in vozniki so zaman iskali prostor, kamor bi še lahko stisnili svojega jeklenega konjička. Čeprav mnogi zadnji počitniški mesec izkoristijo za ohladitev v morju ali za vzpon na kakšnega od višjih vrhov, je pogled na majhno parkirišče ob tacenskem kajak-kanu centru in na številne rekreativce v športni opremi s pohodniškimi palicami dajal vedeti, da Gora, kot Šmarni gori krajše rečejo domačini, tudi avgusta ostaja priljubljena izletniška točka.
»V preteklih letih je bilo v tem obdobju res zatišje, tako da je letošnji obisk presenetil tudi nas. Ampak lani pa tudi predlani je bilo avgusta skoraj štirideset stopinj, zato so se vsi raje skrivali v senci. Zdaj je deset stopinj manj, tako da so temperature letošnjo sezono ravno pravšnje za pohajkovanje v naravi,« je o rekordnem obisku Šmarne gore v prvih avgustovskih dneh razmišljala Ana Češnovar. Na vrhu gore vodi družinsko gostilno Ledinek, ki so jo njeni starši, zakonca Miha in Jožica Ledinek, v oskrbo prevzeli leta 1974 in tedaj na gori skrbno prepletali družinsko življenje z delom v gostilni.
»Konci tedna so bili nekoliko bolj obljudeni, med tednom pa je bilo obiskovalcev bolj malo. Takrat sva se z mamo igrali, da strežem gostom,« se otroštva na 669 metrov visokem ljubljanskem vrhu rada spominja Češnovarjeva.
Na kolesih, s kužki ali v družbi otrok
Gozdnato pobočje Šmarne gore je prepleteno s številnimi bolj ali manj zahtevnimi potmi, ki iz doline na Šmarno goro vodijo iz Vikrč, Šmartnega, Skaručne, Zavrha in Tacna. Med najbolj poznane poti spadajo Romarska pot in bolj strma Partizanska pot, ter Pot čez Spodnjo Kuhinjo in Pot čez Peske. Središče mesta s tacenskim izhodiščem povezujejo tudi mestni avtobusi, ki vozijo po progi številka osem. Prav tacensko izhodišče pri mostu čez Savo s tamkajšnjo Potjo čez Spodnjo Kuhinjo, sicer bolj znano kot Pot čez korenine, je med rekreativci najbolj priljubljeno.
Z razvejanimi koreninami prepletena in v senci mogočnih dreves skrita pot je tudi tista, po kateri se že več kot šestdeset let vzpenja Peter Vrhovnik. »Romarska pot je lažja, tudi prijaznejša za kolena, a tako sem se navadil, in če grem sam, vedno izberem Pot čez korenine. Če grem s kužkom, pa izberem pot, kjer je manj gneče,« pove znani obraz s šmarnogorskih poti. Danes do vrha potrebuje približno štirideset minut, pred leti in pred poškodbo kolena je z vzponom opravil v zavidljivih sedemnajstih minutah.
Vrhovnik opaža, da zadnjih trideset let Šmarna gora privablja vse več pohodnikov pa tudi tekačev in kolesarjev. Temu pritrjuje tudi Češnovarjeva, ki občutno rast priljubljenosti Šmarne gore povezuje z obdobjem, ko je državo zajela gospodarska kriza. »Takrat je morda za marsikoga celodnevni oddih na morju postal predrag in so se na izlet raje kot na obalo odpravili na bližnji vrh.«
Mika brez težav v 40 minutah
V torek dopoldne je bilo rekreativcev, ki so zagrizli v šmarnogorski klanec, toliko, da jih ne bi mogli prešteti. Nekateri so zavrteli pedala in proti vrhu odkolesarili, drugi so se po poti odpravili peš. Med njimi so bili takšni s pohodnimi palicami, tekači, ki si med tekom strmo navkreber niso imeli časa obrisati niti potnih srag, pa tudi skupine mičnih deklet, ki so v precej bolj pogovornem ritmu premagovale ovinke, družinice z otroki ter pohodniki, ki so jim družbo delali štirinožni prijatelji. Med slednjimi sta bila tudi Zvonka in Jože Mušič, ki se jima je med nogami smukala psička Mika. »Vzpon je zmogla brez težav,« sta zakonca ob spustu nasmejana pohvalila še vedno razigrano psičko. Dodala je, da so do vrha potrebovali približno štirideset minut: »Tam sva si že tradicionalno privoščila čaj in preste.«
Ob čaju in prestah si po besedah Češnovarjeve pohodniki najpogosteje privoščijo še kislo mleko in ajdove žgance z ocvirki, štruklje in sadne zavitke, medtem ko žejo najraje pogasijo z limonado ali domačim bezgovim sokom. Danes je gostilna Ledinek stičišče poti, ki vodijo na vrh Šmarne gore, in tudi edina gostilna, kjer se lahko bolj ali manj zasopihani pohodniki po vzponu okrepčajo.
Nedaleč od gostilne stoji cerkev z obzidjem. V arhivih je romarska cerkev na vrhu Šmarne gore prvič omenjena že leta 1314, vendar so majhno cerkev kasneje zaradi vse večjega števila romarjev podrli in na istem mestu zgradili današnjo. A bolj kot cerkvica obiskovalce na vrhu zanimajo ležalniki, na katerih lahko naberejo novih moči za spust in kjer se s terase pogled odpira na celotno prestolnico, ob lepem vremenu še dlje.
»Z dekleti smo prikolesarile do Vikrč in se od tam po Poti čez Peske povzpele na vrh. Ko grem sama, pa najraje izberem Partizansko pot, kjer je vzpon ravno pravšnji, da se razmigaš in da ostane še nekaj energije za popoldanske opravke,« je med preizkušanjem fitnes naprav na vrhu gore povedala Petra Globočnik.
Če je skupina deklet pod vznožje Šmarne gore prikolesarila, pa sta se kitajski turistki pripeljali z mestnim avtobusom. Bili sta edini tuji turistki, ki smo ju v torek srečali med vzpenjanjem in spuščanjem po Poti čez korenine. Za Šmarno goro sta izvedeli na internetu in jo vključili med načrtovane aktivnosti tridnevnega potepanja po prestolnici. Strmina ju je, sta priznali, presenetila. »Nisva pričakovali, da je pot tako strma. A narava je lepa, zelena in zrak je čist,« sta Kitajki kljub zasopihanosti ohranili dobro voljo.
»Med obiskovalci je vse več tujcev,« opaža tudi Češnovarjeva, ki se tudi sama na vrh vsaj štirikrat na teden povzpne peš. Ob tem si želi, da bi se vsi obiskovalci na vrh odpravili v primernih oblačilih in predvsem obutvi. »Tudi Šmarna gora je gora in vedeti moraš, kam se podajaš,« je jasna sogovornica.
