Otoški politiki so veliko let zviška gledali na (po njihovem mnenju) smešne proporcionalne volilne sisteme v celinski Evropi in se posmehovali (po njihovem) šibkim in nestabilnim koalicijskim vladam. Kdo se komu posmehuje zdaj? Tisti britanski kolumnisti, ki zaradi brexita niso oglušeli, ugotavljajo, da se smeh politikov s celine na račun Britanije sliši prek Rokavskega preliva že več kot leto dni. Ker že več kot leto mislijo, da je Britance, ki so jih imeli za pragmatičen trgovski narod, začasno zapustila pamet, ko so glasovali za to, da zapustijo največje in najbogatejše trgovinsko območje. Ne vseh, saj je za brexit glasovala šibka in nestabilna večina.
Nobenega soglasja o brexitu
Vse, kar se dogaja leto pozneje, je vir dodatnega posmeha. Theresa May je imela delujočo večino v parlamentu, pa je vseeno razpisala predčasne volitve, pred katerimi se je volilcem prodajala kot močna in stabilna voditeljica, potem pa je s šibko in nestabilno kampanjo konservativcem zapravila večino. Mayevi se posmehujejo tudi doma. Kot zombijski premierki. Vseeno se oklepa oblasti in je ustanovila manjšinsko vlado, ki je sklenila neuradno koalicijo z zelo neprijetno desničarsko skrajno konservativno probrexitsko severnoirsko stranko DUP, da bi izpeljala brexit. A kakšnega? Leto dni po referendumu ni nobenega soglasja o brexitu ne med strankami v zdaj (nestabilnem) visečem parlamentu, ne v vladajoči konservativni stranki in ne v vodilni opozicijski laburistični stranki, ki se je na volitvah okrepila in navija za nove volitve.
Kaotičen danv visečem parlamentu
Nemška kanclerka Angela Merkel ni mogla prikriti nasmeška, ko je v četrtek na tiskovni konferenci po vrhu evropskih članic skupine G20 opravičila odsotnost Therese May, in dejala, da je morala odleteti na glasovanje o »kraljičinem govoru« (ta je zakonodajni program vlade) v britanskem parlamentu. To je po vsem razen po imenu glasovanje o zaupnici vladi. Vsak glas je bil pomemben. Tudi glas zunanjega ministra Borisa Johnsona, ki je priletel s Cipra, še preden so se začeli pogovori, zaradi katerih je letel tja. Tako zmedenega dne v poslanski zbornici že zelo dolgo ni bilo. Na koncu je večina poslancev glasovala za kraljičin govor, vendar šele potem, ko je vlada sprejela zahtevo dopolnila laburistične poslanke Stelle Creasy, ki je predlagala brezplačno umetno prekinitev nosečnosti za ženske iz Severne Irske v bolnišnicah državnega zdravstva v drugih delih Britanije. Severnim Irkam zdaj za to zaračunavajo 900 funtov. Severna Irska ima enega od najbolj omejevalnih zakonov o umetni prekinitvi nosečnosti v Evropi, zaradi katerega je skoraj nemogoče, da bi ženske tam opravile zakonit in varen abortus. Severnoirske aktivistke, ki so to zahtevale več desetletij, so bitko dobile v 24 urah. Zahvaljujoč visečemu parlamentu oziroma temu, da nobena stranka nima absolutne večine. In temu, da se Mayeva oklepa oblasti. Njena vlada ni imela druge izbire kot kapitulirati, saj je velika skupina njenih konservativnih poslancev grozila, da bo glasovala proti kraljičinemu govoru, če vlada ne bo sprejela zahteve dopolnila, ki ga je poslanka Creasyjeva potem umaknila. Mayeva bi morala odstopiti, če bi večina poslancev glasovala proti kraljičinemu govoru, kar se ni zgodilo že od leta 1924.
Nova poslanska moč
Za kaotičen dan v parlamentu je poskrbelo tudi 49 poslancev laburistične stranke, ki so se uprli vodstvu in glasovali za dopolnilo k predlaganim brexitskim zakonom, v katerem je predlagatelj zahteval, da Britanija po brexitu ostane članica skupnega trga EU. Vodja stranke Jeremy Corbyn je nemudoma odpustil tri člane vlade v senci, ki so glasovali za to sicer z veliko večino poraženo dopolnilo. Eno z drugim je pokazalo, kako veliko moč imajo lahko posamični poslanci in skupine poslancev v visečem parlamentu, ki ga na Otoku (še) niso vajeni, medtem ko je v celinski Evropi, kjer so vajeni koalicij in sodelovanja različnih strank na oblasti, nekaj čisto normalnega. In del politične kulture.
