Hutchings z novim albumom na sledi spiritualnega jazza posega po folklornem izročilu, a sočasno ostaja vpet v avantgardo. Vzročni primer takšnega pristopa je skladba Nguni, v kateri izhaja iz pevske tradicije istoimenskih južnoafriških ljudstev, ki pa jo v skladu z načeli afrofuturizma umešča v nove kontekste. S tem nekako nadaljuje tradicijo pionirjev spiritualnega jazza, Johna in Alice Coltrane.
Za Wisdom of the Elders ste združili moči z jazzisti iz Johannesburga, glavnega mesta Južne Afrike. Od kod to sodelovanje?Tam sem našel glasbeni karakter, ki ga prej nisem poznal in ki me je prevzel. Tumi Mogorosi ima nekaj, česar še nisem doživel pri nobenem drugem bobnarju. Tamkajšnja družba proizvaja senzibilnosti, ki jih morda ne bi srečali v Evropi. Glasbeniki imajo druge prioritete, drugačna razmišljanja: zakaj igramo, kaj je tisto, kar nas žene? To so ključna vprašanja. Četudi je glasba, ki jo ustvarjamo, žanrsko podobna ameriškemu jazzu, je v osnovi drugačna, ker izhaja iz drugačnih predpostavk.
Ali drži, da ste album posneli v eni studijski seji? Sliši se neverjetno.Potrebovali smo le nekaj vaj in en dan v studiu. Kot zasedba pred tem nismo obstajali. Želel sem slišati, kako zveni ta bend, ko igra moje komade. Šlo je za dokument našega srečanja. Zato smo posneli v enem dnevu. Več časa pa smo potem namenili postprodukciji v Angliji.
O kakšni modrosti starosti ali prednikov govorite v naslovu albuma? Kako dostopiti do nje?Je več tipov modrosti. Z albumom merim na lekcije, ki jih dobimo skozi glasbo. Ta vsebuje nauke, ki niso artikulirani z besedami. Skuša sporočiti informacije, na primer čustvene, ki jih težko izrazimo z besedami. S poslušanjem glasbe se lahko nekaj naučimo o svojih notranjih stanjih.
Kako bi opredelili afrofuturizem, termin, ki ga povezujejo z vašim delom?Afrofuturizem je proces, ki na novo uokvirja preteklost. Je sposobnost samostojne samoopredelitve v odnosu do zgodovinske stigmatizacije Afrike in Afričanov. Izprašuje tisto, kar družba pojmuje kot samoumevne označevalce afriškega. Nanaša se na različne stvari, na stil oblačenja, na glasbo, glavna pa je avtonomija pri portretiranju Afrike.
Sicer pa je na vas verjetno vplivalo tudi karibsko izročilo. Med šestim in šestnajstim letom ste živeli na Barbadosu, otoku v Južnih Antilih.V svoji glasbi skušam premisliti, ritmično, kateri glasbeni gradniki so tipični za Karibe, za Karibe mojega imaginarija, in jih postaviti v nove okvirje. Apliciram jih na jazz.
Barbados Slovencem predstavlja neke vrste raj, predvsem zaradi »večnega« poletja. Predstavljam si, da so vaši spomini bolj večplastni.Treba je preživeti. Verjamem, da nihče ne mara, da ga zebe, a če živiš v toplih krajih, lepega vremena ne opaziš več. Tisto, kar je zame pomembno in o čemer je treba govoriti tudi v zvezi s Karibi, so ekonomsko opolnomočenje in karierne možnosti, ki so gotovo bolj omejene kot v nekaterih predelih Evrope. A glasbena scena je seveda živahna, večina dogajanja se vrti okoli kalipsa in reggaeja, precej je tudi hiphopa. Barbados ima svojo vrsto ljudske glasbe, ki se imenuje tuk, gre za lokalno obliko kalipsa.
Kako pa razumete oznako spiritualni jazz?To je dvoličen pojem, ki se dostikrat napačno uporablja. Včasih ga uporabim, da bi svoje delo navezal na delo tistih, ki jih uvrščamo pod to oznako, a v osnovi predstavlja idejo o umetniku, ki se podaja na določeno duhovno pot. Nanjo še nisem stopil. Treba je razlikovati med spiritualnim jazzom kot zvrstjo in kot načinom ustvarjanja.
Podobno trdite o free jazzu.Free jazz ni žanr, ampak način, na katerega organiziramo zvoke. Če rečemo: Ornette Coleman je bil freejazzovski saksofonist, s tem mislimo, da je imel določen vokabular, ki ga je svobodno uporabljal, tako kot ga je imel tudi Charlie Parker (oče bebopa, op. p.), ki ga je prav tako svobodno uporabljal. Pri free jazzu se stvari zlahka zakomplicirajo, ker pod to oznako nagnetemo marsikaj.
Rojeni ste v Londonu, živeli ste na Karibih, govorite o afrofuturizmu. Kako se identificirate?Vprašanj o identiteti ne moremo poenostaviti. O tem piše Paul Gilroy v knjigi The Black Atlantic, kjer govori o dvojnem zavedanju. Ni stvar v tem, da bi se identificiral z enim ali drugim. Vse je odvisno od konteksta. V kontekstu izboljšanja življenja ljudi s Karibov v Angliji je smiselno, da se identificiram kot Anglež, da se zastavim v družbi, katere del sem. Lahko se predstavim kot nekdo s karibskimi koreninami tudi tako, da skozi sebe prenašam tradicijo iz tistih krajev.
V Ljubljani ste že gostovali. Poznate slovenske jazziste?Ne. Priletim na koncert in odidem zgodaj zjutraj.