Woody Allen (3 – 16)
Allan Stewart Konigsberg se je rodil leta 1935 v New Yorku v avstrijsko-ruski judovski družini. Že od mladosti je pisal skeče in šale ter jih prodajal različnim oddajam in stand-up umetnikom, potem pa se je tudi sam poskusil v nastopanju. Ob mnogih scenarijih za filme je napisal nebroj kratkih zgodb, ki so objavljene v šestih knjigah, in še osem gledaliških iger. Po seriji bolj ali manj uspešnih televizijskih del, od leta 1950 naprej, se šteje scenarij za film What's New Pussycats iz leta 1965 za njegov prvi pravi scenarij; v filmu je tudi igral. Počasi je sledila serija parodij, recimo What's Up Tiger Lily in Banane. V sedemdesetih se je poskusil v absurdnih komedijah, kot sta denimo Ljubezen in smrt ter Vse, kar ste vedno želeli vedeti o seksu… Potem je komedijam priključil bolj realistične teme in začel žeti večje uspehe. Leta 1977 je dobil prvega oskarja, in sicer za scenarij za film Annie Hall, leta 1987 za Hannah in njene sestre in leta 2012 za film Polnoč v Parizu. Zanimivo je tudi to, da se Allen niti ene od podelitev ni udeležil. Pisatelj, igralec, scenarist, režiser, stand-up komedijant in klarinetist Woody Allen ima tudi dva zlata globusa, za Vijolično rožo Kaira in za Polnoč v Parizu.
Billy Wilder (3 – 12)
Samuel »Billy« Wilder (1906–2002), rojen v Suchi na Poljskem, se je v Kalifornijo preselil leta 1933 in postal ena najpomembnejših osebnosti sodobnega filma. Če nič drugega, je leta 1961 za film Apartma kot prvi dobil tri oskarje – kot producent, režiser in scenarist. Leta 1967 je dobil oskarja za scenarij filma Izgubljeni vikend, že pred tema pa enako nagrado za film Sunset Boulevard. Wilder ob prihodu v ZDA, pobegnil je kot Jud pred nacističnim režimom, ni znal angleško, kljub temu pa je bil leta 1940 že nominiran za oskarja za scenarij pri filmu Ninočka.
Charles Brackett (3 – 7)
Odvetnik škotskih korenin iz New Yorka (1896–1969) je večino svojih največjih del napisal skupaj z Billyjem Wilderjem ali za njega. Oskarja za scenarija Sunset Boulevard in Izgubljeni vikend sta si razdelila, leta 1953 pa je samostojno dobil kipec za film Titanic. Čeprav je dobil še nekaj nagrad, štejejo za njegovo najpomembnejše delo scenarij za spektakel Kralj in jaz. Brackett je napisal tudi pet romanov in leta 1959 dobil tudi oskarja za življenjsko delo. Konec koncev je v svoji karieri napisal 48 scenarijev in produciral 27 del.
Francis Ford Coppola (3 – 5)
Sloviti ameriški režiser (1939) je tudi scenarist, ki je prvega oskarja dobil leta 1971 za film Patton, za zgodbo o legendarnem ameriškem generalu iz druge svetovne vojne. Sledila je podelitev leta 1973, ko je film o italijanski mafiji Boter dobil tri oskarje, od tega tudi tistega za najboljši scenarij. Sledilo je leto 1975, ko je drugi del Botra postal prvi film, ki je dobil oskarja kot nadaljevanje filma. Hkrati je osvojil tudi oskarja za scenarij. Mimogrede, Coppola je bil nominiran tudi za filma Apokalipsa zdaj in Prisluškovanje.
Paddy Chayefsky (3 – 4)
Ameriški dramatik, romanopisec in scenarist (1923–1981) se je rodil v Bronxu in v petdesetih postal eden najpomembnejših piscev zlatega obdobja ameriške televizije. Kasneje je nadaljeval pri filmu in najprej leta 1955, potem pa še 1971 in 1976 napisal z oskarjem nagrajene scenarije za Marty, Bolnišnico in TV-mrežo. Chayefsky je podpisan pod 37 televizijskih in filmskih scenarijev, napisal je šest iger za gledališče in roman Spremenjena stanja. Nominiran pa je bil tudi za oskarja za scenarij filma Boginja iz leta 1958.
Ben Hecht (2 – 6)
Ameriški raziskovalni novinar, režiser, producent, dramatik in predvsem scenarist (1894–1964) se je rodil v judovski družini, ki je prišla iz Minska. Živeli so v Wisconsinu, pri šestnajstih pa je pobegnil v Chicago in se ukvarjal z vsem mogočim. Največ je seveda pisal. Napisal je kar 166 različnih scenarijev, sedem filmov je režiral, napisal pa je tudi okoli 30 knjig. Zaprisežen borec za judovske pravice je dobil oskarja za scenarija filmov Underworld iz leta 1927 in Scoundrel iz leta 1937. Nominiran je bil tudi za film Notorious, ki ga je režiral Alfred Hitchcock.
Robert Benton (2 – 5)
Teksaški scenarist in filmski režiser (1932) velja za enega najuspešnejših hollywoodskih ustvarjalcev sodobnega časa. Režiral je enajst uspešnic in bil šestkrat nominiran za oskarja za režijo ali scenarij. Najuspešnejši je bil leta 1979, ko je dobil oskarja za režijo in predelan scenarij za dramo Kramer proti Kramerju. Leta 1984 je dobil oskarja za scenarij filma Mesta v srcu, ki ga je prav tako režiral. Benton je sicer napisal 15 scenarijev za filme, prvi pomembnejši je bil Bonnie in Clyde iz leta 1967 in zadnji Ledena žetev.
Joseph L. Mankiewicz (2 – 5)
Ameriški scenarist, režiser in producent (1909–1993) se je rodil v Pensilvaniji, v družini nemških Judov, ki je emigrirala v ZDA. Prvič je bil nominiran za oskarja leta 1931, za scenarij filma Skippy, leta 1950 pa je dobil oskarja tako za scenarij kot za režijo filma Pismo trem ženam. Le leto kasneje je akcijo ponovil in osvojil oba oskarja še za film Vse o Evi. Mankiewicz je bil zadnjič nominiran leta 1972 za režijo filma Detektiv. Mimogrede, za film Kleopatra, ki ga je režiral in zanj napisal scenarij, ni dobil nominacije.
Michael Wilson (2 – 5)
Delo ameriškega scenarista (1914–1978) je precej zaznamovalo dejstvo, da je bil v času makartizma na hollywoodskem črnem seznamu, ker naj bi bil povezan s komunizmom. Kljub temu mu je uspelo napisati nekaj najboljših ameriških filmskih zgodb in osvojiti pet nominacij za scenarije. Leta 1952 je dobil oskarja za scenarij filma Mesta na soncu, potem pa se je zapletlo. Oskarja za film Most na reki Kwai (1958), nominacijo za film Prijateljsko prepričevanje (1957) in nominacijo za film Lawrence Arabski (1963) so mu podelili šele posthumno.
George Seaton (2 – 4)
Filmski in gledališki režiser, dramatik in scenarist švedskih korenin (1911–1972) se je rodil v Indiani in v svoji karieri spisal 41 filmskih in televizijskih zgodb ter dodal še 23 režij. Publika ga najbolj pozna po božični uspešnici Čudež na 34. cesti, ki jo je napisal in posnel leta 1947. Dobil je oskarja za scenarij. Podobno uspešen je bil leta 1955, ko je za film Kmečko dekle prav tako dobil oskarja za scenarij (za glavno žensko vlogo pa Grace Kelly). Nazadnje je bil nominiran leta 1971, za scenarij spektakla Letališče, a mu ni uspelo.
