Nekaj dni pred 25. junijem 1991 je Slovenija začela graditi mejni prehod v naselju Mlini. Hrvaška je protestirala, potem pa sama ob slovenskih protestih zgradila mejni prehod Plovanija. Približno takšen je uvod v dolgo zgodbo mejnih sporov med državama, ki torej sega celo v čas pred osamosvojitvijo. V naslednjega dobrega četrt stoletja je doživela številna, včasih vroča nadaljevanja vzdolž 670 kilometrov dolge in nikoli uradno določene mejne črte, ki pa na kopnem v večjem delu niti ni sporna.
91 točk Račana in Drnovška
Prvo desetletje je minilo predvsem ob poskusih preučevanja in reševanja vprašanja meje, v katerih so sodelovala različna telesa (delovna skupina za meje, stalna mešana komisija, mešana diplomatska komisija…). Brez rezultatov. Nasprotno, incidentov ni manjkalo, najbolj odmevni so se dogajali v Piranskem zalivu. Vmes je bilo tudi nekaj idej ali poskusov posredovanja – najbolj znan je bil tisti nekdanjega ameriškega obrambnega ministra Williama Perryja, a so bili vsi neuspešni.
20. julija 2001 se je zazdelo, da je težav morda konec. Premierja Janez Drnovšek in Ivica Račan sta parafirala šestnajst strani dolgo pogodbo o skupni državni meji. Ta je s 85 koordinatnimi točkami kopenske meje in predvsem razvpitimi šestimi točkami meje na morju pomenila unikatno rešitev. Le da je bila kratkega diha. Račan je imel doma premalo politične moči, da bi dogovor spravil skozi parlament, in septembra 2002 je Zagreb Ljubljano obvestil, da parafirane pogodbe ne more potrditi.
Politik na tleh, specialci na meji
Pričakovano so se potem incidenti nadaljevali na morju pa tudi ponekod na kopnem. Najbolj je odmeval incident septembra 2004, ko je dvanajst ljudi iz Slovenije, med njimi predsednik SLS Janez Podobnik, v predvolilnem času zakorakalo do hiše Joška Jorasa, ne da bi na mejnem prehodu pokazali dokumente. Hrvati so jih pridržali in odpeljali v Buje, še prej pa je bilo nekaj prerivanja in padanja po tleh. Razmere med državama naj bi potem umirila brionska izjava, sprejeta 10. junija 2005, ki pa ni preveč pomagala. Leto pozneje je recimo Slovenija na mejo pri Hotizi poslala celo posebne policijske enote, ko je hrvaška policija na ozemlju, ki sta si ga lastili obe državi, aretirala slovenske novinarje.
V tem obdobju je bilo nekaj pobud, da se spor reši na katerem od mednarodnih sodišč oziroma pri kateri od organizacij (OVSE, ITLOS). 27. avgusta 2007 sta premierja Janez Janša in Ivo Sanader dosegla načelni dogovor, da o mejnem sporu presodi meddržavno sodišče, ki mu je bila bolj naklonjena Hrvaška, temu pa so dodali možnost reševanja pred stalnim arbitražnim sodiščem ali ad hoc arbitražo. Do leta 2009 je ta pobuda zamrla.
Stockholmska pika na i
Vmes so se namreč zgodili že novi zapleti. Slovenija je protestirala, da hrvaška dokumentacija v pristopnih pogajanjih z EU prejudicira potek meje, in ustavila njena pogajanja o članstvu. Po več sprva neuspešnih posredovanjih evropskega komisarja za širitev Ollija Rehna in tudi prekinitvi pogajanj sta 4. novembra 2009 v Stockholmu premierja Jadranka Kosor in Borut Pahor podpisala arbitražni sporazum, v katerem se je Slovenija tudi zavezala, da bo umaknila blokado hrvaških pogajanj z EU.
Kljub polemikam v obeh državah o točki sporazuma, ki govori, da mora sodišče določiti stik Slovenije z odprtim morjem, je arbitražni sporazum na odnose deloval pozitivno. Mejni incidenti so se prenehali, vroča tematika meje je izginila iz političnih preigravanj. Priprave na arbitražni sporazum so tekle, oblikovale so se pravniške ekipe, januarja in februarja 2012 je bilo oblikovano arbitražno sodišče. Petčlanski tribunal je bil nared, da zagrize v kislo mejno jabolko.
Zatišje in kaos
Ker sta se Slovenija in Hrvaška dogovorili, da je postopek zaupen, je glede arbitraže kljub velikemu zanimanju javnosti zavladalo relativno zatišje. V ozadju pa je potekal velikanski projekt, treba je bilo najti mnoge odgovore, zlasti pa o tem, kje zahtevati potek meje. Do začrtanega roka 11. februarja 2013 sta sodišču obe strani oddali memorandum, torej dokumentacijo s svojimi stališči, do 11. novembra 2013 sta obe odgovorili na memorandum druge strani in nato februarja 2014 odgovorili še na protimemoranduma. Junija 2014 je sledila ustna obravnava pred sodiščem. Leto dni pozneje, 10. julija 2015, je prišlo težko pričakovano sporočilo sodišča: sredi decembra bomo objavili končno arbitražno odločbo.
Arbitri tedaj še niso mogli vedeti, da se to ne bo zgodilo. Izvedeli pa so kmalu. Dvanajst dni pozneje, 22. julija 2015, so se v srbskem in hrvaškem tisku pojavili posnetki vsebinskih pogovorov slovenske agentke Simone Drenik in arbitra, ki ga je imenovala Slovenija, Jerneja Sekolca. Takšni pogovori so prepovedani. Sledil je vrtinec dogodkov, v naslednjih dveh mesecih se je zgodilo tole: odstopita Sekolec in Drenikova, Hrvaška odstopi od sodelovanja v arbitraži in nato napove odstop od arbitražnega sporazuma, odstopi arbiter Budislav Vukas, ki ga je imenovala Hrvaška, Slovenija vztraja pri arbitraži, predsednik sodišča izbere dva nova arbitra, ki zamenjata slovenskega in hrvaškega. Zadnje se je zgodilo 25. septembra 2015.
Odtlej arbitraža pomeni nov spor med državama. Hrvaška je trdila, da je arbitraža kontaminirana in da zanjo nima več nobene vrednosti, Slovenija pa, da ima sodišče vse pristojnosti, da odloči o svojem nadaljnjem delu. Slednje je to tudi storilo in 30. junija 2016 odločilo, da bo delo nadaljevalo ter sprejelo končno odločbo. Ta je zdaj pred nami. Le da v precej drugačnem ozračju in okoliščinah, kot je bilo pričakovati, ko sta se Kosorjeva in Pahor v Stockholmu podpisala pod sporazum.
