Arhitekt je majhno hišo zraven svoje rezidence projektiral za svoji neporočeni starejši sestri, ki sta živeli vsaka zase v pritličju in nadstropju na komaj 50 kvadratnih metrih površine. Ulica, kjer hiša stoji, je bila večinoma pozidana v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja z značilnimi enodružinskimi hišami s fasado v kombinaciji belega ometa in opaža iz temnega lesa.
Prizidek iz treh škatel
Skupina Ofisovih arhitektov je prenovo z razširitvijo na 228 kvadratnih metrov stanovanjske površine načrtovala tako, da je ustvarila drugačno sečišče med starim in novim delom vsake etaže. Prizidek sestavljajo tri kocke, vsaka v obliki škatle za čevlje, kakršen je bil že tloris obstoječe vile. Škatle so zložene z 90-stopinjskim zamikom, s čimer ustvarjajo previse in terase. Izdelane so iz betonske osnove, kovinskih okvirjev in lesene podstrukture. Da gredo v kontekst z arhitekturo okoliškimi hišami, so obložene s temnim lesom – navpičnimi smrekovimi rešetkami.
Povezani stari in novi prostori
Staro hišo so projektanti zgolj prenovili in obdržali obstoječe teksture in materiale, notranjost novega dela pa je oblikovana večinoma z lesenim opažem, ki ustvarja zidove in garderobe. Notranjost stare vile in novega prizidka je povezana na različne načine. Prizidek prodira skozi stare zidove in ustvarja povezane prostore: pritličje kot bivalno območje, v prvem nadstropju so otroške sobe in soba za goste, vrhnje nadstropje pa je namenjeno glavni spalnici.
Stopnišče kot srce hiše
Srce hiše – sečišče prostorov in povezovalec starega in novega – je stopnišče, ki se drži glavnega navpičnega betonskega zidu. Interjer se navdihuje po avstrijskem in češkem arhitektu Adolfu Loosu, vplivnem evropskem teoretiku moderne arhitekture. Tako oblikuje dvignjene podije, niše, garderobe ter majhna območja za sedenje, in se delno nadaljuje v majhne prostore v obstoječem delu hiše, kjer v vsaki etaži ustvarja zasebna bivalna območja.
Vir: www.archdaily.com
