Novi vzorčni bivak pod Skuto ponuja pogled v dolino Kamniške Bistrice in na severni strani še na Skuto in okoliške gore. Še v tem letu naj bi se mu pridružila v slovenskem visokogorju vsaj še dva podobna bivaka, katerih lokaciji še niso razkrili.
Bivak pod Skuto sestavljajo trije moduli. Vhodni je namenjen vstopu, spravilu opreme in s priročnim pultom pripravi obroka. Srednji omogoča spanje in je s klopmi hkrati tudi prostor za druženje. V zadnjem je pograd za spanje. V njem lahko udobno prespi osem planincev, v sili pa še enkrat toliko, so povedali snovalci bivaka, ki tokrat prihajajo z različnih koncev sveta. Bivak je namreč plod sodelovanja OFIS arhitektov, AKT II iz Londona, ŠD Freeapproved, PD Ljubljana Matica in harvardske univerze. Zasnovan je bil v sklopu študija na Šoli za arhitekturo Univerze Harvard iz Bostona (ZDA), kjer so se ameriški študentje pod mentorstvom Roka Omana in Špele Videčnik (OFIS Arhitekti), ki tam občasno predavata, v jesenskem semestru 2014 posvetili raziskovanju gradnje bivališč v ekstremnih okoljih. V sklopu študija so obiskali Slovenijo in raziskali specifično gradnjo v slovenskih gorah ter pripravili tudi 14 različic projektov bivakov.
Pretežni del denarja za projekt so prispevali sponzorji in donatorji iz tujine, pomemben del pa so v storitvah prispevali tudi slovenska podjetja in posamezniki, izpostavlja Anže Čokl, ki je skupaj s statikom poskrbel za zadnje prilagoditve izbranega projekta konkretnim razmeram.
Bivak je začasno zatočišče
Projekti v visokogorju so poseben izziv arhitektom, statikom in oblikovalcem. Razmere, ki jih pogojujejo veter, sneg, nevarnost plazov, razgiban teren, pripekajoče sonce in divji viharji, narekujejo posebne arhitekturne oblike in zasnove konstrukcije. Bivak pa je objekt, ki predstavlja prvinsko obliko, je simbol zavetja in namenjen le začasnemu zatočišču pred slabim vremenom, za počitek ob izjemno napornih plezalnih ali pohodnih turah in podobno.
»Oblikovanje interjerja narekuje skromnost, ki je povsem podrejena funkciji, saj mora v minimalnem prostoru zagotavljati zavetje in prenočišče tistih, ki se vanj zatečejo. Zunanjo obliko in izbor materialov pa pogojujejo ekstremne razmere v visokogorju,« opiše specifiko bivaka arhitektka Špela Videčnik.
Strma dvokapnica
Mednarodna druščina študentov je svoje bivake izdelala na osnovi tradicionalnih slovenskih alpskih arhitektur, stavbnih elementov, materialov, struktur in oblik; izbrana pa je bila različica, ki najbolje povzema karakter strme dvokapnice, ki označuje številne tradicionalne lesene gradnje v slovenskih gorah. Arhitekt Rok Oman je dodal, da mora bivak v neokrnjeni visokogorski naravi slediti tudi določenim nenapisanim pravilom: »Lega v visokogorju narekuje spoštovanje naravnih danosti. Objekt mora biti fiksiran tako, da se skala in teren ohranjajo in čim manj poškodujejo. Izbor materialov, barv in struktur mora slediti naravnemu ambientu, v katerem stoji objekt.« Arhitektka Špela Videčnik pa je pojasnila, da je bil projekt kljub majhnosti z vidika načrtovanja, logistike in umestitve zahteven izziv za vseh več kot 50 sodelujočih, povečini strokovnjakov, ki imajo izkušnje z gradnjami v bistveno večjih merilih.
»Najprimernejši bivak se zlije z okoljem, ima avtohtone arhitekturne značilnosti in je funkcionalen na majhnem prostoru,« je značilnosti izbranega bivaka povzel Anže Čokl in dodal, da zatočišče ne sme biti planinski koči podoben objekt. Z izbranim bivakom pa so vendarle želeli nadgraditi strogo funkcionalni pristop gradnje obstoječih, več desetletij starih bivakov z estetsko noto in dodano kvaliteto interjerja s pogledi na gore.