Po prvi evropski turneji novega ameriškega predsednika Donalda Trumpa je po internetu zakrožila spletna šala, lažni posnetek, na katerem želi ameriški predsednik Donald Trump za roko prijeti papeža Frančiška, ta pa njegovo roko odrine. Šala je le eden od komentarjev tedanjega dogajanja, ki je sprožilo pravi val ugibanj, kaj njegova znamenita rokovanja zares pomenijo in kaj se da iz njih razbrati.
Na omenjenem devetdnevnem potovanju se je Trump celo nekajkrat spomnil, da bi ulovil roko soproge Melanie, toda gospa Trumpova se ni dala. Na izraelskem letališču je njegovo roko odbila kot sitnega komarja. To se je sicer manj opazno zgodilo še nekajkrat, tako da so se o tem razpisali čisto resni mediji, češ, kaj se dogaja med prvima zakoncema. Neki drug stisk roke pa je razburil politike. Novi francoski predsednik Emmanuel Macron se je dobro pripravil na srečanje s Trumpom. Na srečanju predsednikov držav članic sta si segla v roke, a je šlo bolj za ruvanje kot pa rokovanje. To je bila sicer že druga runda njunega rokovalskega dvoboja. Prva bitka se je odigrala nekaj ur prej, ko sta se srečala na štiri oči. Macron in Trump sta si tako močno stisnila roki, da sta po poročanju novinarja Washington Posta »stisnila čeljusti, prebledeli so jima členki in obraza okamnela«. Kasneje je francoski predsednik obrazložil to rokovanje: »Moj stisk rok ni bil nedolžen. Šlo je za simbolno gesto. Vedeti mora, da ne bomo delali nobenih uslug.«
»Rokovanje je barbarsko!«
Zgodba o Trumpovem rokovanju pa je predvsem zgodba o njem samem, o njegovi javni podobi, o egu. Čeprav se nam zdi, da se je vse skupaj začelo šele z njegovim predsedovanjem, tema Trumpovega rokovanja sega zelo daleč v njegovo poslovno zgodovino. In je v resnici presenetljiva. Leta 1999 je v intervjuju za oddajo Later Today dejal: »Nisem velik privrženec rokovanja, mislim, da je barbarsko. Mislim, o tem obstajajo medicinska poročila. Z rokovanjem se lahko nalezeš prehlada, gripe, nalezeš se tega, nalezeš se vseh sort stvari. Kdo ve, česa se ne moreš nalesti?« Tedaj je Trump priznal, da je nekaj malega bacilofoba.
Isto leto je med pogovorom v oddaji Rivera Live razglabljal o rokovanju tedanjega predsednika Billa Clintona: »Glejte, Clinton se rokuje s 500, 600 ljudmi, potem pa sede v predsedniško limuzino in brez problema poje sendvič. Želim si, da bi lahko bil tak, a nisem. Nikakor nisem.« No, sedaj, osemnajst let kasneje, se tudi on rokuje s stotinami, sede v predsedniško limuzino in tvita.
V teh letih pa se je spremenilo tudi Trumpovo mnenje o rokovanju, ki je postalo orodje navidezne dominacije, razkazovanja moči. Med prvimi tujimi državniki, ki so občutili bizaren stisk Trumpove roke, je bil japonski premier Šinzo Abe. Ob obisku v Beli hiši ga je za roko držal 19 sekund, kar je s protokolarnega stališča mnogo predolgo. Presenečeni Japonec se je želel izviti iz stiska roke, a mu ni uspelo, zato je na koncu zavil z očmi. Nekateri svetovni voditelji so se poslej dobro pripravili na stisk roke ameriškemu predsedniku. Kanadski premier Justin Trudeau ga je popolnoma razorožil, ko se je med rokovanjem naslonil na njegovo ramo, da ga Trump ni mogel potegniti k sebi, kar sicer izjemno rad počne. Le nekaj dni pred Macronom pa mu je podobno močno roko stisnil tadžikistanski predsednik Emomali Rahmon, kar so mediji oznanili kot srečanje dveh alfa moških.
Nasploh za Trumpov odnos do rokovanja velja, da je to del njegovega prepričanja, da je javna podoba to, kar on v resnici je. Se pravi, če se bo rokoval na tako dominanten način, bo veljal ne le za alfa moškega in voditelja sveta, ampak bo vse to tudi postalo resničnost. Pa čeprav le v njegovem svetu. Kar mu je lepo med vrsticami povedala Angela Merkel. Njej med fotografiranjem v Beli hiši ni hotel stisniti roke. Nemška kanclerka je nekaj časa čakala, nato pa skomignila z rameni. Igro moči mu je vrnila pred dnevi, ko mu je povedala, da Nemčija ne računa več na Ameriko, in hip za tem novemu svetovnemu redu nazdravila z vrčkom piva.
