Turški predsednik Recep Tayyip Erdogan je lani po poskusu državnega udara odpustil 160.000 zaposlenih v javnem sektorju in jih zaprl 60.000, ker naj bi tako ali drugače naklonjeni v ZDA živečemu kleriku Fetullahu Gülenu. V zadnjih tednih pa se je lotil povsem drugačne čistke. Turščino hoče očistiti zahodnih besed. Nedavno je izjavil, da so tujke »smrtna grožnja za Turčijo«. Dejal je še: »Napad na neko kulturo in civilizacijo se najprej začne na področju jezika.«
Tako je med drugim zahteval, da se v športu iz turščine odstrani beseda arena, ki ga preveč spominja na nekdanjo rimsko izrojenost (v arenah so potekali gladiatorski boji). Tako se je čez noč ime najbolj znanega carigrajskega stadiona, kjer igra nogometni klub Bešiktaš, iz Vodafone Arena spremenilo v Vodafone Stadyumu. Kritiki pretiranega Erdoganovega jezikovnega purizma se sprašujejo, kaj je turščina pridobila, če je ena tujka zamenjala drugo.
Vsaka dvajseta beseda izvira iz francoščine
Seveda tudi v Turčiji preudarni varuhi jezika pazijo, da ne bi turščina prevzela preveč tujih besed, zlasti iz angleščine. Tako močno nasprotujejo tujkam, za katere ima turščina ustrezne izraze, kot sta na primer sovmen (showman – zabavljač) ali atasman (attachment – priključek, priponka). Toda nekatere besede, ki so že v 19. stoletju prišle iz Evrope, so se v turščini že povsem udomačile in brez njih ne gre.
V 19. stoletju – ko se je dokončno pokazalo, da je Turčija kljub svoji silni velikosti (še leta 1800 je segala od Maroka do Irana in od Bosne do Jemna) šibkejša od večjih evropskih držav – je z uvozom evropskih dobrin in prihodom evropskih vojaških svetovalcev prišlo v Turčijo tudi veliko besed iz Evrope. Danes tako pet odstotkov turških besed izvira iz francoščine, na primer kuafor (coiffeur – frizer), randevu (rendez-vous), vapur (vapeur – parnik), trafik (trafika) in tako naprej.
Atatürk odstranjeval arabske besede in uvedel latinico
V razvoju turščine pomenijo veliko prelomnico jezikovne reforme velikega državnika in ustanovitelja moderne Turčije Mustafa Kemala Atatürka (1881–1938). Ni le zamenjal perzijsko-arabske pisave z latinico, ampak je tudi iz turščine odstranil arabske in perzijske besede. Tudi s tem je torej hotel Turke približati Evropi in jih oddaljiti od Bližnjega vzhoda. Ustanovil je Turški jezikovni inštitut, kjer so morali zamenjati besede arabskega in perzijskega izvora s turškimi izrazi. Če pa niso našli turških ustreznic, so morali skovati novo besedo.
Atatürk je z odstranitvijo arabskih in perzijskih besed iz turščine pravzaprav uvedel nov jezik, ki je kulturno povsem ločil nove generacije od prejšnjih. Zdi pa se, da gre Erdogan zdaj v drugo skrajnost, ko poskuša čas obrniti nazaj in Turčijo tudi na področju jezika vrniti v obdobje osmanskega cesarstva. Leta 2014 je tako hotel, da bi se na srednjih šolah dijaki začeli učiti v otomanski turščini, ki jo danes razumejo samo še lingvisti, zgodovinarji in hodže. Vendar se je temu svojemu načrtu moral zaradi prevelikega odpora odpovedati. Najbrž podobna usoda čaka tudi njegovo sedanje izganjanje zahodnih besed. Sicer pa je kar sam pokazal na omejitve pri odstranjevanju zahodnih tujk iz turščine, ko je konec maja v nekem svojem govoru ocenil, da tujke niso »sik« (po francosko »chics« – lepe, elegantne).
