Prokofjev je zgodbo napisal za orkester in pripovedovalca; pripovedovalec pripoveduje zgodbo, v našem primeru je to izvrstni igralec Vito Weis, orkester pa jo z glasbo ponazarja. Toda ker je potek zgodbe na odru zelo ilustrativen, recimo ko volk šavsne, se iz orkestra oglasijo pavke, smo balet priredili tako, da z novo različico besedila zgodbe ne podvajamo: v prvem delu teče samo pripoved, v drugem pa se zgodbi vzporedno priključi dogajanje na odru.
Prokofjev je zgodbo zastavil preprosto in didaktično, napisal jo je v 14 dneh, in sklenil tako, da volka odpeljejo v živalski vrt. To se mi je zdelo za današnji čas nespodobno, saj volkovi izumirajo, in sem se raje oprl na risanko Peter and the Wolf angleške ustvarjalke Suzie Templeton, v kateri se zdi Petru človeški svet bolj grozljiv od živalskega. Ko Peter ugotovi, da bodo volka odrli in iz njega naredili kučmo, ga izpusti na svobodo, v divjino. Volk ne ponazarja zla, temveč neznano, tuje, ki je v vsakem človeku. V vsakem se skriva volk, ampak ko to spoznaš, lahko zver v sebi obvladuješ. Ne smeš je ubiti, ker potem ne boš preživel.
Kako se je bilo srečati z baletnimi plesalci?Ker prihajam iz gledališča, je predstava predvsem gledališka oziroma gledališko-plesna, zaradi mojih navezav na sodobni ples, fizično gledališče. Z baletnimi plesalci sem skušal vstopiti v ta svet gibalnega gledališča, ker pa je v njihov baletni sistem dela težko prodreti, je bilo včasih za vse kar naporno. Na srečo je bila z nami baletna asistentka Georgeta Capraroiu. Na začetku se je malce zatikalo, potem pa smo se začeli sporazumevati; a ne s kompromisi, temveč smo našli neki skupni jezik. Klasični baleti so večinoma že postavljeni, baletniki so v tem pogledu izvajalci že napisanih koreografij. Tehnično so izjemno podkovani, vendar so tokrat morali razmišljati drugače. Zdi se mi, da smo se dobro povezali.
Drugače ustvarjate predstave za otroke kot za odrasle?Ne, to ni pomembno, vsako predstavo je treba narediti kakovostno in priti čim bližje bistvu zgodbe, ideje. Zanima me zgodba v tem smislu, ali gre za komedijo, tragedijo, vsega pa se je treba lotiti temeljito. Nazadnje sem za otroke režiral Tolstojevo povest Platnomer – povest konja z Ravilom in Natašo Sultanov, a ta zgodba je prav tako primerna za odrasle. Zgodbo pripoveduje konj, lisast, drugačen, ki ga ljudje ne marajo in si ga podajajo, hkrati pa je zelo lepo grajen in je izjemen tekač. In potem razmišlja o ljudeh, njihovih navadah, brez vsakršne sodbe, ker sodi le človek, ki je tudi tisti, ki nekaj, ko potrebuje, vzame, izrabi in nato zavrže.
Na kaj se pri postavitvah režijsko najbolj osredotočate?Tako pri plesu kot v gledališču imam rad, da je človek na odru čim bolj živ, s svojo vsebino. Kot režiser lahko igralca, plesalca pripeljem do neke točke, od tam naprej pa mora graditi sam. Vsega se dejansko ne da zrežirati, šele ko pride na plan individualno, fizično, se zgodi tisto najbolj dragoceno v ustvarjalnem procesu. Vedno me zanima, s kakšnim človekom delam, zanimajo me njegove odlike in slabosti; in včasih so slabosti celo prednosti.
Človek in njegova kontradiktorna narava mi je velik navdih: njegova zavest, nezavedno, strasti, čustva, strahovi in vse drugo, kar se prepleta znotraj civilizacije. Preostali material pa se potem dodaja. Ko sem recimo režiral Chagalla v Mini teatru, smo ga postavili popolnoma brez glasbe. Vedno znova pa se napajam v likovni umetnosti, umetnostni zgodovini, klasični glasbi, klasičnih besedilih, pravljicah, mitologiji. Sploh pri sodobnem plesu je abstraktna umetnost tista, ki me zadene v trenutku.
V Mini teatru za jesen že postavljate novo predstavo po pesnitvi Oscarja Wilda. Pred časom ste v SMG že uspešno postavili njegovo pravljico Ribič in njegova duša.To bo Balada o readinški ječi z igralcema Brankom Jordanom in Janjo Majzelj ter basistom Ninom de Glerio. To balado že kar nekaj let nosim s sabo, velja za Wildovo najboljšo pesnitev, v njej pa opiše osebno izkušnjo iz zapora, kjer je bil priča usmrtitvi enega od zapornikov. Pretreslo ga je tako močno, da je s pesmijo hotel opozoriti na absurdnost smrtne kazni.
Kaj so v vaši matični hiši, v SMG, predvideli za vas v prihodnji sezoni?Z Matjažem Pograjcem pripravljamo Strniševe popevke, sodeloval pa bom tudi v predstavi Odilo – Nacionalrevolucionarni oratorij, v kateri bosta prvič moči združila režiserja Janez Pipan in Dragan Živadinov.
