»Območje, kraj, ki se razlikuje od okolja po kaki lastnosti, zlasti pozitivni.« To je razlaga gesla oaza iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika, ki se je članici kulturnega društva prostoRož Zali Velkavrh zdela ravno pravšnja za njeno idejo o oživitvi treh betonskih ploščadi na desnem bregu Ljubljanice.
»Vsak dan tukaj mimo kolesarim iz Most v središče mesta. Ta breg je res najlepši, zato ker je tako zelen, tukaj okoli je veliko ptic in drugih živih bitij. Takšna biotska pestrost je prednost, ki je ni v središču mesta,« je uvodoma pojasnila sociologinja, kaj jo je gnalo k temu, da je pripravila projekt Oaze. »To so prostori, ki imajo v resnici zelo veliko vrednost, saj so javni in najbližji reki. Narava ima svoj prostor, ljudje pa imamo čez te prostorčke izjemen dostop do nje.«
Najprej sprememba v videzu…
Povsem spregledane ploščadi so bile že dolgo zanemarjene in tudi to je zelo pripomoglo k temu, da niso vabile k uporabi. V kulturnem društvu prostoRož so zato naprej zavihali rokave. »S prve smo odstranili ogromno maha, z druge zemljo in s tretje vse mogoče organske odpadke,« je naštela Zala Velkavrh, ki se je skupaj s praktikanti trudila čim bolj očistiti betonsko podlago. Za njimi pa je na vrsto prišel ljubljanski vizualni umetnik Lo Milo s svojimi barvami, organskimi linijami in abstraktno minimalistično umetnostjo.
»Moje delo temelji na site-specific pristopu, delam brez vnaprej pripravljenih skic,« je prejšnji mesec za revijo Outsider povedal skrivnostni umetnik, čigar identiteta je ostala skrita. Neznano je tudi, ali se je udeležil sobotne otvoritvene zabave ali ne, vsekakor pa tudi njegove poslikave niso bile klasično pospremljene v svet. Šlo je za prijetno testiranje, kako bi bile lahko ploščadi uporabne v prihodnje. V društvu so imeli več razgretih debat o tem, kaj vse bi lahko uresničili, na koncu pa so se odločili za malo športa, malo glasbe in malo kulinarike.
… nato pa še zanimiva vsebina
»Delati morata skupaj, sredina je vajin bok in ta bok morata spraviti naprej,« je glasno na Ljubljanici dajal navodila paru v kajaku izkušeni trener Andrej Nolimal, ki je priskočil na pomoč Dejanu Kralju, nekdanjemu uspešnemu kajakašu na divjih vodah in olimpijcu. Z veseljem se je odzval vabilu, da na ploščadi pri Cukrarni za nekaj ur omogoči izposojo kajakov in supov, s čimer se zdaj profesionalno ukvarja v Trnovskem pristanu. »Danes imamo srečo, sicer je voda tukaj precej nizka, sploh ko je suša,« je odgovoril na vprašanje, ali je ta lokacija zanimiva za trajno postojanko. Vsekakor pa bo glede na dober odziv razmislil o občasnih postankih na koncu Povšetove ulice.
Mimoidoči so se ustavljali, spraševali, hvalili, marsikdo pa se je spontano odločil tudi za veslanje. Enako sta povedala Iza Thaler in Atila Urbančič, eden izmed petih parov, ki so bili izžrebani za večerjo izpod rok chefa Klemna Koširja. Postregel jim je neposredno ob reki, na tretji ploščadi iz središča mesta. »Vlada super vzdušje, takšen skupnostni duh, med večerjo so nas mimoidoči večkrat zmotili z vprašanji, kaj se dogaja, kaj jemo, kdaj bo spet. Tudi naju je presenetil takšen odličen odziv,« je dejala Thalerjeva, Urbančič kot lokalni prebivalec pa je bil še bolj navdušen, da se končno nekaj dogaja v tem delu mesta.
Njegovo navdušenje so delili vsi, ki so šli v soboto zvečer mimo druge ploščadi pri Novih Poljanah. Popoldne je tam potekalo druženje pod senčniki, proti večeru pa so funk in jazz na tem mestu združili mladi glasbeniki, ki delujejo pod imenom Lube duše. »Navdušen sem nad idejo in prevzet nad spremembo, ki jo je ustvarila poslikava,« je pred koncertom povedal prav tako lokalec Tschimy Obenga. Preden je doživel intimno vzdušje, ki ga ni kvarilo niti dejstvo, da se je na vrhu stopnic nabirala vedno večja gruča ljudi, je dejal, da je še prezgodaj reči, ali bodo še kdaj nastopili ob tej izjemni kulisi. Po koncertu ga nismo ujeli, a zagotovo bi bil zaradi izjemnega odziva njegov odgovor bolj pritrdilen.
O nadaljnjem programu je bilo kar nekaj vprašanj in pobud, a projekt Oaze, ki ga je podprl občinski oddelek za kulturo, je bil zastavljen kot enkratna intervencija. Tudi urbano pohištvo so pospravili, saj ni prilagojeno trajni javni uporabi, ostale pa bodo poslikave. »Pokazali smo, da je ta prostor pomemben, in upam, da bo šlo to sporočilo naprej,« je sklenila Zala Velkavrh, vesela, da ni več edina navdušena nad posebnimi ploščadmi, obkroženimi z naravo.
