Napovedovalci modnih trendov, se pravi modni uredniki, blogerji in vsi preostali, ki zapovedi modernega oblačenja jemljejo zelo resno, v zadnjem obdobju vsaj enkrat na leto presenečeno vzkliknejo: hlače na zvonec se vračajo! Gre tokrat zares? Modni oblikovalci so namreč pod pritiskom, da je treba ves čas prirejati modne revolucije, ki bodo zaznamovale prihajajoče obdobje, zato so pogosti tudi prebliski s hlačnim krojem, ki od kolen navzdol spominja na zvonček. Včasih jih opazijo celo na zvezdnicah, po več kot desetletnem zatišju pa nas občasno spet pozdravljajo iz izložb naših najljubših trgovskih verig. Z njimi se previdno spogledujemo po dolgem času priseganja na ozke in še ožje kroje, v katere smo ubogljivo privolili pred približno desetimi leti.
Za zdaj hlače na zvonec tako ostajajo stvar modno predrznejših, najbrž zato, ker še nismo zares preboleli sramote obdobja s preloma tisočletja, ko se je moda brez zadržkov bahala z najraje malo raztrganimi zvončastimi džins hlačami, posutimi s kristalčki swarovski, opremljenimi s še bolj okrašenimi pasovi, čevlji na špico in v skrajnem primeru celo kavbojskim klobukom. Da se to tako nosi, so nas takrat opominjale zvezde, kot so Madonna, Britney Spears, Shakira in celo Beyonce.
Hlače, ki branijo pred morskimi psi in oblastjo
Obravnavani hlačni kroj ima v resnici za seboj bolj praktično preteklost. Široke hlačnice so v 19. stoletju posvojili ameriški mornarji, saj se jih menda lažje zaviha in sleče, če moramo v vodo. Kot navajajo zgodovinska pojasnila, so prišle prav v primerih, ko so se na ladijski palubi naredile luže, ko je bilo treba koga na hitro rešiti iz vode ali pa, če bi morali v morju na hitro pobegniti kakšnemu morskemu psu. Pojavljajo pa se tudi ugibanja, da so takšne hlače omogočale predvsem lažje tihotapljenje alkohola v nogavicah. Tehnike urgentnih reakcij mornarjev so z leti postajale sicer bolj izpiljene, a hlače na zvonec so del uradne uniforme mornarjev ostale vse do leta 1998, ko so ravno postajale spet popularne med civilisti.
Da so hlače s širokim krojem primerne tudi za ženske, je s prelomno emancipatorno vizijo sicer povedala že oblikovalka Coco Chanel v dvajsetih letih dvajsetega stoletja, a je ta, čeprav revolucionarni trenutek v modni zgodovini ostal rezerviran za pariško in londonsko avantgardo. Hlače na zvonec v klasični obliki dandanes največkrat povezujemo z mladostniško hipijevsko kulturo konca šestdesetih let, ko so ameriški najstniki pozivali k miru na svetu in se predvsem upirali poštirkanim staršem z jemanjem lahkih drog, nepočesanimi dolgimi lasmi, s poslušanjem rokenrola, bolj svobodomiselnim odnosom do spolnosti in ne nazadnje nošenjem razcapanih oblačil iz druge roke. Prav v dobrodelnih ustanovah in trgovinah z rabljenimi oblačili naj bi radovedna mladina med drugim naletela na mornarske hlače, ki so postale pomembna točka identificiranja z uporniškim razpoloženjem. A kot vse frajerske alternativne kulture je tudi hipijevska moda kmalu postala del vsakdana. Potencial so prepoznale znamke z oblačili, ki so možnost modernega stila oblačenja ponujale tudi tistim, ki se raje ne bi drogirali ali se z oblačili zalagali v dobrodelnih organizacijah. Skratka, hlače na zvonec so za svoje vzeli tudi šminkerji.
Ekscesna leta in nesreče v tovarnah
Konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let so tekstilno industrijo zaznamovali revolucionarni poliester in drugi umetni materiali, ki so omogočali obsežnejšo produkcijo poceni oblačil in obenem sporočali, kako tehnološko napreden je zahodni svet. Mladi so se iz blatnih travnikov glasbenih festivalov preselili v moderne diskoteke, v duhu naprednega duha pa s sintetiko nadomestili tudi mehke naravne opiate.
In prav v začetku sedemdesetih let so kroji hlačnic, rokavov in celo pajacev na zvonec izrazili ves svoj ekscesni potencial. Kričečih barvnih odtenkov, cenenih elastičnih materialov, psihadeličnih vzorcev, čevljev s polno peto, za povrhu pa še slogovno ustrezne disko glasbe in vzhajajočega neoliberalizma so se nalezli po vsem Zahodu, s slogom pa smo se, četudi v skromnejši in malce zapozneli različici, spogledovali tudi v našem socialističnem mehurčku. Za nosilce stila sta veljala zakonca Sony Bono in Cher, pozneje, ko je slog posvojil tudi evropski proletariat, pa tudi švedska pop institucija Abba. Največ preglavic je povzročal tovarniškim delodajalcem, saj so zaradi okornosti kroja beležili naraščanje števila nesreč na delovnem mestu in oblačilo zato ponekod celo prepovedali.
Osemdeseta so nadaljevala s kričečnostjo, a se obenem odpovedala hlačam na zvonec, kakor se pač zgodi z vsakim modnim slogom, ko se ga enkrat naleze delavski razred. Kroj se je za vrnitev opogumljal naslednjih dvajset let, a tudi v svoji glamurozni različici s preloma tisočletja postal sprejemljiv pod enim zelo diskriminatornim pogojem – primeren je obveljal samo za ženske, moški pa so medtem vztrajali pri širokih vrečastih hlačah po vsej dolžini. Prav v tem času se je namreč največ zgražalo nad poženščenimi ozkimi moškimi oblačili preteklosti, ko moškost očitno še ni bila tako ogrožena zaradi nekaj malce bolj živahnih kosov oblačil (leta pozneje so se fantje sicer malo sprostili, si začeli spenjati lase v čopke in pristali celo na zelo ozke kavbojke).
S sodobnimi prebliski zvončastih hlač (in letos še posebno rokavov) ni nič drugače. Pojavljajo se samo v ženski konfekciji, svobodomiselnejši moški pa se morajo sprehoditi v butike z vintage modo iz druge roke ali pa počakati na pust, ko se lahko brez obsojanja odpravijo na ples oblečeni v mornarja ali pa sintetičnega disko hipija z obeskom za mir, kakor oblikovalci pustnih mask po navadi poenostavijo modno kulturo šestdesetih let.
