Generalni direktor UKC Ljubljana Andraž Kopač in strokovna direktorica Marija Pfeifer sta zavrnila poziv ministrice za zdravje Milojke Kolar Celarc, naj odstopita. »Odkar sva na položaju, torej dobro leto, sva naredila ogromno, da je obravnava bolnikov s prirojenimi srčnimi napakami napredovala,« je dejala Pfeiferjeva. V pozivu k odstopu vidi ščitenje Rajka Kende, ki so mu v bolnišnici v ponedeljek znova vročili predlog razrešitve z mesta strokovnega direktorja Pediatrične klinike.
»Informacije, da je vse narobe, so sproducirane«
Kopač dodaja, da so informacije o morebitni selitvi dela zdravljenj otrok s prirojenimi srčnimi napakami v tujino, o katerem v imenu varnosti razmišljajo na ministrstvu za zdravje, za zdaj skope. »Stanje na otroški kardiologiji urejamo. Pričakujemo pa, da nas bodo na pogovore o prihodnosti programa povabili. Če govorimo o stroki, v UKC o tem največ vemo,« ugotavlja Kopač. S Kolar-Celarčevo je skušal ta teden stopiti v stik, je povedal, a za zdaj brez uspeha.
Da je zdravljenje varno, po besedah Pfeiferjeve pričajo podatki o smrtnosti pri operiranih otrocih, ki je v ljubljanskem programu nižja od evropskega povprečja. Poleg tega je obravnava otrok v službi za kardiologijo Pediatrične klinike, odkar jo namesto Kende vodi Tomaž Podnar, po njenem varnejša in bolj urejena. Zavrača tudi očitke o slabih odnosih na Pediatrični kliniki: »Informacije, da je vse narobe, so sproducirane.« Dodaja še, da so tik pred podpisom pogodbe s centrom v italijanski Massi, s katero bodo razširili sodelovanje pri zdravljenju bolnikov s prirojenimi srčnimi napakami.
Govorice namesto jasnih odgovorov za starše
Za začetek bi morali poskrbeti za boljše informiranje staršev otrok s prirojenimi srčnimi napakami, meni ljubljanska zastopnica pacientovih pravic Duša Hlade Zore. »Konflikti med zaposlenimi so za starše otrok s prirojenimi srčnimi napakami in tudi druge paciente v bolnišnici zelo stresni. Zaupanje v ustanovo ob takšnem dogajanju upada.« Ker zanesljivih informacij, kaj se dogaja in kako bo to vplivalo na zdravljenje njihovih otrok v prihodnje, niso dobili, so med družinami bolnih otrok po opažanju Hlade-Zoretove doslej krožile tudi najrazličnejše govorice, ki so dodatno spodbujale strahove. »Starši so opozarjali, da jih v bolnišnici ne sprejmejo in da ne vedo niti, na koga naj se obrnejo. Glede na njihove pritožbe je v bolnišnici šepalo izpolnjevanje pojasnilne dolžnosti,« je dejala zastopnica pacientovih pravic.
Nekdanja strokovna direktorica UKC Ljubljana Brigita Drnovšek Olup ugotavlja, da so bili v preteklosti ravno slabi odnosi med zaposlenimi ključna ovira pri dogovarjanju s tujimi centri. »Gre za visoko rizično kirurgijo, pri kateri so psihološke obremenitve posebej velike. Za dobro delo se mora kirurg počutiti dobro in sodelovati s celotnim timom drugih strokovnjakov. Ljudje, s katerimi smo se pogovarjali o sodelovanju, so rekli, da tukajšnje okolje ni spodbudno, in se nam zahvalili za predlog sodelovanja,« je dejala Drnovšek-Olupova, ki je bolnišnico strokovno vodila med letoma 2009 in 2013.
Tudi leta 2013 so na ministrstvu za zdravje podobno kot danes razmišljali o delni selitvi obravnave prirojenih srčnih napak v tujino, a se za ta korak niso odločili. Istega leta je ob obremenilnih ugotovitvah protikorupcijske komisije o sodelovanju ljubljanskega kliničnega centra z izraelskim kirurgom Davidom Mishalyjem tedanji minister Tomaž Gantar k odstopu pozval Simona Vrhunca, takrat generalnega direktorja ljubljanskega UKC. K odstopu je Vrhunca, ki je bolnišnico zatem vodil kot vršilec dolžnosti, zaradi dogajanja v primeru Radan pozivala še Kolar-Celarčeva. S čela kliničnega centra je Vrhunec odšel kasneje, ko vlada dlje časa ni dala soglasja k njegovemu drugemu mandatu. Nasledil ga je Andrej Baričič, ki je UKC Ljubljana kot vršilec dolžnosti vodil le nekaj burnih mesecev, Andraža Kopača pa so na čelo največje slovenske bolnišnice imenovali lani spomladi.
