Sedim na kavču in jo gledam. Hitrim gibom sledijo sunkovite poteze, vendar se vse zgodi v harmoniji in brez kakršnih koli zapletov. V eni roki je ponev, z drugo roko preverja moč plina. Potem se naenkrat obrne in že seseklja čebulo in jo na koncu spusti v lonec, v katerem se je kuhala večerja. V naslednjih sekundah se je hladilnik neštetokrat odprl in zaprl, vendar se nič ni razbilo ali polilo. Pri tem me je občasno pogledala in se mi blago nasmehnila. Počutil sem se, kot bi gledal baletno predstavo Labodje jezero Čajkovskega, vendar s to razliko, da je na (kuhinjskem) odru nastopala samo ena oseba.
Ta oseba je bila moja mama.
Bila je izjemno vesela, ker smo po enem letu ponovno prišli na dopust v Slovenijo. Ali še bolje rečeno, ker smo prišli domov....
Hočem nov iphone! Hočem nov iphone!« Pri tem se je valjal po tleh, brcal z nogami in tolkel z rokami. Bil je zelo glasen, kar je ob dejstvu, da se je...