Ena ključnih kategorij zdravstvenega sistema je, kako pojmovati zdravstvo v RS kot področje socialne države, kar je opredeljeno v Ustavi RS.
Več kot jasna mora biti opredelitev, da je zdravstvena dejavnost v svojem bistvu bolj moralna in s tem družbeno politična kategorija, ne pa tržna dejavnost. Gre za izrazito naravni monopol, saj je zdravje oziroma zdravniška pomoč kategorija, ki nima cene, ker je vsako življenje samo po sebi enkratno in dokončno. V tem konceptualnem okviru pa je šele mogoče sistemsko opredeliti tržno dejavnost zdravstva in s tem neposredno ustavno pravico zdravnikov kot državljanov RS, v zvezi z njihovo svobodo (in pravico), da nastopajo kot tržni, podjetniški subjekti.
Sistemsko je edino mogoče, da mora RS na netržni način zagotoviti vsem državljanom tiste zdravstvene storitve, ki jih država določa kot javne. Tu ni trga, tako s strani ponudbe kot tudi s strani povpraševanja in tudi cene ni. Država opravlja tako imenovano menjavo v korist vseh državljanov.
Država pobira za javno zdravstvo denar, ki ga potrebuje za vse javne zdravstvene storitve. Za vse druge zdravstvene storitve je sistemsko logično, da se uresničujejo prek prostega trga. Tu imamo ponudbo in povpraševanje in s tem tudi cene kot tudi podjetništvo prek vseh mogočih organizacijskih oblik, od s. p. naprej.
Pri nas imamo v praksi sistemsko vgrajen razpad javnega zdravstva (maksimalno entropijo), ko zasebni tržni izvajalci zdravstvenih storitev izvajajo javne zdravstvene storitve, ker jih država ne uresničuje, pa bi jih morala.
mag. Janez Tršan, Ljubljana
