Stara sem bila 27 let in v Alžiru je odjeknila eksplozija avtomobila bombe. Takrat sem delala za časopis in ko si enkrat sredi državljanske vojne, se ne sprašuješ veliko, ko slišiš, da je bila v mestu eksplozija, tečeš na kraj dogodka, ne čakaš na navodila ali dovoljenja nadrejenih. To je bila zame prva težka situacija, in ko sem zagledala trupla, sem začela neustavljivo jokati. Jokala sem in fotografirala. Naslednji dan sem se zbudila spremenjena oseba. Zavedla sem se, kako pomembno je svetu pokazati, kaj se tukaj dogaja.
Ste imeli pomisleke glede tega, ali se spodobi fotografirati trupla?Ko si mlad in neizkušen, se seveda sprašuješ, ampak ko pride do eksplozije, ostanejo žrtve in treba je pokazati, kakšne so posledice nasilnih dejanj. Seveda, če fotografiraš truplo otroka, poskusiš skriti obraz, sama objava fotografij pa je stvar uredniške politike. Sovražim bližnje posnetke trupel, sama jih nikoli ne fotografiram od blizu, saj jih nihče ne bo objavil, ker nimajo sporočilne vrednosti. Treba je fotografirati kontekst, kaj in kje se je zgodilo. V nasprotnem primeru je vseeno, ali trupla fotografiraš kar v mrtvašnici.
Takrat ste fotografirali še na filme, kar pomeni, da ste fotografije videli šele v temnici.Res je, podobe najprej vidiš skozi objektiv, potem pa si moral film šele razviti in fotografije tudi natisniti. Spomnim se, da sem takrat svojim kolegom rekla, da če izgubim ta film ali če je slab, se ne bom več ukvarjala s fotografijo.
Zakaj?Ker mi je bilo takrat tako zelo pomembno, da pokažem, kaj počnejo teroristi v Alžiriji. Alžirija je bila prva država, ki je bila tarča islamskih teroristov, zato je zame film vseboval zelo pomembna sporočila.
Vojna se vam je torej zgodila in s tem tudi vojno poročevalstvo.Tako je, seveda sem imela izbiro, lahko bi počela kaj drugega, ampak izbrala sem fotoreporterski poklic in s tem tvegala življenje. Takrat so namreč ubijali novinarje, jaz pa sem bila prva tovrstna fotografinja v državi, nisem nosila hidžaba in delala sem za zasebni časopis. Bila sem vse, česar islamisti ne marajo, hkrati pa se je od mene pričakovalo, da sem kot novinarka nepristranska.
Ste zato morali delati drugače?Takrat je bilo v Alžiriji zelo nevarno biti novinar. Vsi smo vedeli, da nikakor ne smemo vsak dan hoditi po istih poteh, da nikomur ne smemo povedati, kam gremo, da nikomur ne smemo izdati svojih načrtov. El Fida, teroristična organizacija, je bila povsod, oblačili so se moderno, v resnici pa so bili teroristi, ki so pobijali intelektualce, še posebno profesorje in novinarje. Mene to ni prestrašilo, zaradi tega nisem začela nositi hidžaba, sem pa pazila, da nisem nikoli imela rutine, istih poti in navad, na podlagi katerih bi se lahko pripravili in me ubili.
Omenili ste, da ste sprva imeli težave z nepristranskostjo, ker se je vojna dogajala v vaši domači državi. Je bilo potem v tujini drugače?Kamor koli grem, pokrivam situacijo oziroma konflikt kot del tega, kaj pomeni biti človek. Seveda, če imam priložnost fotografirati obe strani, to naredim, ampak danes takšnih priložnosti ni več. Če delaš na obeh straneh, te ubijejo, saj te imajo za vohuna. Daeš, Al Kaida, talibani, Boko Haram… so teroristične organizacije, ki te ne bodo sprejele medse, če ne razmišljaš tako kot oni. In tako preprosto nimaš dostopa. Tudi vojske, ki ti omogočijo dostop, na primer v Iraku, ti večinoma ne bodo omogočile fotografiranja v prvih bojnih linijah. Deloma tudi zato ne, ker nočejo imeti na vesti ubitega novinarja.
Ste imeli kot ženska več ali manj dostopa? So bili do vas morda bolj pokroviteljski?Na splošno mislim, da imam kot ženska vedno boljši dostop. Morda me kdaj niso vzeli v prve bojne linije, ker so mislili, da nisem dovolj močna, ampak za večino zgodb je zagotovo prednost, če si ženska. Ljudje ti bolj zaupajo kot moškim.
Osredotočate se na fotografiranje žensk v vojni. So te praviloma v njih manj vidne?Zanima me boj, predvsem boj žensk. Ženske so resda v vojni pogosteje žrtve, ampak v resnici so ženske vedno žrtev družbe, kamor koli greš. Ne samo v muslimanskem svetu, ampak po vsem svetu. Hkrati imamo ogromno žensk, ki se borijo za svoje pravice, in jaz se osredotočam na njih. Tudi sama s tem, da opravljam to delo, dokazujem, da se mi za to delo ni treba vesti kot moški. Zavedam se svojega dela in kakšne posledice nosi. In tako je z vsemi ženskami. Lahko se odločajo zase, lahko počnejo kar koli, pri tem pa se lahko jokajo ali smejejo. Ženske imamo pravico do boja za svoje pravice, kot ženske in kot ljudje. Nismo bile ustvarjene za to, da se z nami ravna, kot da smo smeti. V Evropi pogosto mislite, da vse muslimanke samo sedijo doma in ne počnejo ničesar, a če berete zgodovino islamskih držav, boste videli, da je polna pomembnih žensk in da so ženske v nekaterih islamskih državah številne pravice dobile pred Evropejkami.
Kako se kot vojna fotografinja znajdete na instagramu, kjer prevladujejo selfiji in fotografije hrane?Gre za moj način sproščanja, saj moram paziti, da ne dobim posttravmatske stresne motnje. Moje življenje niso samo konflikti in trpljenje, ampak iščem tudi lepo. Če ne vidim lepih stvari, ne morem videti niti grdih. To zavedanje pride šele z izkušnjami. Ko začenjaš, pogosto vidiš samo slabe stvari. Lepe fotografije pa so tukaj in so povsod, zanje ni treba daleč. In pomembno se je naučiti čutiti ljudi. Če ne čutite ljudi, tudi nihče ne bo čutil vaših fotografij.
