Za ulico, ki poteka vzporedno z Zaloško cesto, res ne bi mogli izbrati boljšega imena kot Šlajmerjeva ulica. Za to so se odločili leta 1923 in del ulice, ki se je prej imenovala Stara pot in je potekala od Šlajmerjevega doma do Vodmatskega trga, poimenovali po tedaj še živečem zdravniku Edvardu Šlajmerju, enem najbolj uglednih meščanov tistega časa.
Pravzaprav je z njim povezana vsa medicinska soseska. Na koncu Šlajmerjeve ulice je Šlajmerjev park, ki ga je leta 1933 uredil Jože Plečnik in je celo spomenik državnega pomena. Do leta 2013 je v parku stal doprsni kip Edvarda Šlajmerja, ki ga je leta 1939 naredil kipar Zdenko Kalin. Toda pred štirimi leti so vandali kip ukradli. Stavba čez cesto, v kateri je danes ortopedska klinika, pa se imenuje Šlajmerjev dom, kar je na pročelju stavbe zaznamovano s črkama ŠD. Graditi so jo začeli kot sanatorij leta 1936, jo dokončali tik pred vojno ter jo poimenovali po Edvardu Šlajmerju, začetniku slovenske moderne kirurgije. Najbolj pa je z njim povezano Leonišče, nekoč sodobna bolnišnica, ki je po vojni postala porodnišnica.
Sam dogradil operacijsko sobo
Edvard Šlajmer je bil rojen na Reki leta 1864. Njegov oče Ferdinand je bil sodnik, mati Emilija je skrbela za otroke. Šolal se je na Reki, po maturi pa je šel študirat medicino v Gradec. Študij je dokončal leta 1888 in obetala sem mu je lepa akademska kariera, saj je postal prvi asistent takrat slavnega graškega kirurga Antona Wölflerja. Nekaj časa je delal na kliniki v Gradcu, 16. januarja 1892 pa je prišel v Ljubljano na kirurški oddelek deželne bolnišnice, ki je bila tedaj še na Ajdovščini. Ko je istega leta umrl primarij oddelka, ga je nadomestil Edvard Šlajmer. In na tem mestu je ostal do upokojitve leta 1911.
Ko se je deželna bolnišnica preselila na Zaloško cesto, je začel delovati v Leonišču, tam je najel operacijsko sobo in tri bolniške sobe. Po potresu je stanoval v hotelu, družino pa je poslal v Zagreb. Sestre usmiljenke, ki so vodile Leonišče, so mu ponudile stanovanje v stavbi, tako da se je skupaj z družino tja kmalu preselil in je živel prav poleg svojih operacijskih sob. Ker se je njegova kirurgija širila, je leta 1905 na svoje stroške v Leonišču dozidal še eno operacijsko sobo in kopalnico.
Zdravnik na fronti in v gorah
V operacijskih sobah je slovensko kirurgijo dvignil na svetovno raven. Striktno se je zavedal tehnik moderne asepse. Slovel je kot odličen abdominalni kirurg. Šlajmer je bil tudi pravi zagovornik slovanstva. Ko je izbruhnila balkanska vojna, je šel na bojišče pomagat srbskim vojaškim ranjencem.
Poleg kirurgije je imel Edvard Šlajmer še eno strast – gore. V Vratih je imel vilo, ki mu jo je pomagal zgraditi Jakob Aljaž. Kadar je bil tam, je vedno oskrbel tudi ponesrečence iz gora. Kmalu so sprevideli, da bi bilo smotrno ustanoviti stalno reševalno ekipo, da ponesrečenci ne bi bili odvisni od tega, ali je bil doktor Šlajmer v Vratih ali ne, in tako je nastala gorska reševalna služba.
Edvard Šlajmer se je leta 1911 na lastno željo upokojil. Še vedno pa je operiral, saj je v Leonišču najel prostore za dobo deset let, da je imel tam zasebno prakso. Ta je bila tako sloveča, da so k njemu prihajali petičneži iz vse Jugoslavije. Ob njegovi sedemdesetletnici so mu želeli zdravniški kolegi pripraviti veliko slavje, a se jim je zahvalil, rekoč, da je vedno deloval le po dolžnosti zdravnika in človeka in si ne zasluži proslav. Zdravniško službo je opustil dve leti pred smrtjo. Umrl je leta 1935 v Šentvidu, kjer je živel zadnja leta, pokopan pa je na Navju.
Najlepši spomenik Edvardu Šlajmerju pa je verjetno to, da je za večino Ljubljančanov rojstna ulica prav Šlajmerjeva ulica.
