Nesporno je, da je vlogo negativca samoiniciativno zasedel Bojan Požar. Neumorno pljuva po resnih medijih in jim neupravičeno očita pristranskost ter prikrite ekonomske interese. Dejansko pa nanje zgolj psihološko projicira vse to, kar počne v navezi s politično opredeljenim odvetnikom in modro-rumeno stranko, ki se skriva za njim. Čeprav se zdi, da bi bil v primeru Magnine kapitulacije Požar idealna tarča, je v tej zgodbi vendarle zgolj nepomembna stranska figura, ki je brezsramno izkoristila priložnost za nekaj umazane samopromocije. Prave bedake v tej farsi je treba iskati drugje.
Denimo v vladi, kjer se v minulih tednih akutno pregrevajo živci. Novinarji so sicer pozabili vprašati Zdravka Počivalška, kdo so naročniki in ljubljanski močvirniki, ki menda hočejo škoditi Mariboru in Magni. Vendar njegov odgovor niti ni pomemben. Kadar se oblastniki zatekajo k teorijam zarot, je jasno, da skušajo zgolj zamegliti lastno odgovornost.
Počivalškovi so projekt že v startu ogrozili s 17. členom lex Magna. V njem piše, da lahko investitor na lastno odgovornost začne gradnjo objektov še pred pridobitvijo pravnomočnega okoljevarstvenega dovoljenja. V Ljubljani so očitno domnevali, da so Magnini šefi hladnokrvni pokeraši, ki na lastno odgovornost investirajo več kot 140 milijonov evrov v upanju, da bo država pravočasno opravila svojo domačo nalogo.
Vendar ne kaže s prstom kazati zgolj proti Ljubljani. Tudi v graški odločevalski centrali mora zdaj vladati vse prej kot sproščeno vzdušje. Če Magnini šefi še pred kratkim niso bili dosegljivi za komentar, je Günther Apfalter, predsednik Magne Steyr in Magne Europe, zdaj vsak dan aboniran v slovenskih medijih. V Odmevih je povedal, da pričakujejo vsa dovoljenja pred zagonom naložbe, čeprav je za to manj kot mesec dni časa, vsem vpletenim pa je znano, da postopek pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja tudi po idealnem scenariju traja bistveno dlje.
Apfalterjevo izjavo bi torej lahko interpretirali kot namig, da jih v Slovenijo ne bo. A to je zgolj domneva. Bolj je verjetno, da je moral neki Magnin menedžer utemeljiti velikim šefom iz Ontaria, kako se je lahko omenjeni 17. člen izgubil v prevodu. In kdo je bil tisti naivnež, ki je nasedel zagotovilom klečeplaznih slovenskih politikov, da imajo vse pod nadzorom in da postopki tečejo kot po maslu.
V Magni bodo zagotovo našli odgovornega, ki bo v primeru fiaska izpraznil svojo pisarno. Manj je verjetno, da bodo to sposobni storiti v Cerarjevi vladi. Pa to niti ni bistveno. Če Magne ne bo, bo Slovenija – ne glede na vse utemeljene pomisleke – zapravila veliko priložnost za oživitev anemičnega mariborskega gospodarstva. Žal je tak razplet vse bolj verjeten. Joel in Ethan Coen zelo redko spišeta pocukran hepiend.
