Hibrid. Lepša besedna sopomenka je menda križanec, v vsakem primeru pa ima beseda več pomenov. Toda v osnovi je hibrid potomec, čigar starši so imeli različno dedno zasnovo. No, ko govorimo o avtomobilskih hibridih, dvomov ni – s tem je mišljen štirikolesnik s pogonom, ki ga sestavljata dva motorja, »klasični« in električni. A če bi želeli biti natančnejši, na neki način tudi pravičnejši, bi, če si sposodimo definicijo in jo prenesemo v avtomobilski svet, tisti zares pravi hibridi morali predstavljati nekaj drugega. Skupek dveh vozil z različno zasnovo torej. Takšnih hibridov poznamo kar nekaj, enega izmed njih pa zdaj predstavlja tudi Opel. Avtu je ime crossland X.
A da zadev ne bomo po nepotrebnem zapletali, ga seveda ne bomo poimenovali hibrid. Avtomobilski jezik ima pač svoje zakonitosti ter svoje besedišče in v njem se, čeprav gre za sopomenki, besedi hibrid in križanec razlikujeta, celo medsebojno izključujeta. Zato naj hibrid še naprej označuje vozila z opisanim načinom pogona, križanec pa avto, ki je karoserijsko mešanica dveh ali več »čistokrvnih« razrednih predstavnikov. Crossland X je torej križanec, ki je dimenzijsko in po zunanji obliki sicer zelo blizu okvirom športnega terenca mokke X, v njem pa so Oplovi inženirji s pomočjo kolegov iz koncerna PSA križali genska zapisa športnega terenca (oblikovno) in enoprostorca (notranjost in uporabnost). Rezultat je avto, ki naj bi vključeval pozitivne stvari, skupne obema (visok položaj sedenja, dober pregled, lažji način vstopanja in izstopanja…), jim dodal še nekatere, ki so lastne vsakemu posamezno (robustna, atraktivna in moderna »SUV-jevska« razmerja, prostorna, prilagodljiva in uporabna enoprostorska notranjost…), ob tem pa eliminiral negativne, ki so večinoma vezane na neatraktiven, strogo »funkcionalen« videz enoprostorcev. Ravno ta je namreč glavni razlog, da izmed vseh razredov, ki jim športni terenci odžirajo kupce, največji delež roke dviguje prav od enoprostorcev. Kakor koli, priznati moramo, da je Oplu operacija križanja uspela.
Jasno sicer je, da je ocena oblike najzahtevnejša in subjektivna zadeva, a verjetno se bo večina strinjala, da je oblikovno tale avto lepši od večine enoprostorcev, navzven bi ga v resnici nemudoma označili za klasični kompaktni SUV. Po drugi strani pa presenečenje sledi, ko se vanj usedete. Prostornost se pri njem namreč piše z veliko začetnico in resnično se je težko načuditi, da jim je na vsega 4,21 metra skupne dolžine uspelo spraviti tako prostorno potniško kabino. Ki je za nameček tudi prilagodljiva, saj ima vzdolžno pomično zadnjo klop deljivo v razmerju 60:40, ob tem pa se njen naslon lahko deli v razmerju 40:20:40, pri čemer sredinski del služi za naslonjalo potnikoma, kot odlagališče za plastenki ali pač kot odprtina pri prevozu daljših predmetov, na primer smuči.
Pri čemer pridemo do prtljažnika z dvojnim dnom, katerega zmogljivost je prav tako nad pričakovanji. Njegova osnovna prostornina znaša 410 litrov, kar je, sploh ob »pravilni«, bolj ali manj pravokotni obliki že tako spoštovanja vredna številka, za katero na primer (krepko) zaostaja velika večina podobno velikih športnih terencev. A kar je najboljše – ta sploh še ne pove vsega. V primeru, da zadnje sedeže premaknemo povsem naprej, kar pomeni premik za 15 centimetrov, se prostornina namreč poveča na za tako velik avto že gromozanskih 520 litrov. Res je, da bodo odrasli potniki zadaj v tem primeru pogrešali malce več prostora za kolena, a so tu še vmesne poti, se pravi krajši pomiki klopi in od tega odvisna prostornina prtljažnika med obema naštetima številkama. Če bi, skratka, po tej plati crosslanda X primerjali z mokko X, ki ima kljub sedmim dolžinskim centimetrom več precej skromnejši prtljažnik (356 litrov) in hkrati manj prostora v potniški kabini, bi hitro ugotovili, da primerjave ni. A to ne pove česa bistvenega, temveč le ovrže to, na kar večina pomisli na začetku – da si bosta avta hodila v zelje. To se namreč ne bi smelo dogajati, saj sta si podobna le navzven, po namembnosti pa niti malo: prvi je pač predvsem družinsko, drugi pa vozniško naravnan.
Kar pa nikakor ne pomeni, da se crossland X slabo pelje. Ni sicer kak dinamičen poskočnež, je pa, sploh glede na zasnovo, zelo udoben avto, pač tudi s tega vidika po meri družin in starejših. Ob tem voznika pričaka urejeno in kakovostno delovno okolje, osrednji zaslon in upravljanje funkcij sta enaka kot pri novi insignii, kar za naš okus pomeni kakšen gumb ali stikalo premalo, a se tudi tega voznik navadi. Na bolj umirjeno družinsko naravnanost pa navsezadnje namiguje tudi nabor motorjev. Ta bo na začetku obsegal bencinski 1,2-litrski atmosferski primerek z 81 konji (60 kilovati) ter enako velika turbinska trivaljnika s 110 ali 130 KM (81 ali 96 kW), medtem ko bosta 1,6-litrska turbodizla na voljo z 99 ali 120 KM (73 ali 88 kW). Pogon je speljan na prednji kolesni par, štirikolesnega ne bo, menjalniki pa so pri šibkejših motorjih 5-stopenjski ročni, pri najmočnejših bencinarju in dizlu 6-stopenjska ročna, 110-konjski bencinar pa je na voljo tudi s samodejnim. Tega smo poleg še močnejše različice turbobencinarja tudi dodobra preizkusili na cestah v širši okolici Benetk, se pravi tudi po precej razgibanem terenu, in oba sta se izkazala kot zelo solidna.
S crosslandom X ima torej Opel pravega aduta, da nadomesti uspešno merivo in ne zamaje uspeha še uspešnejše mokke, o čemer smo sami, priznamo, preden smo ga spoznali, (močno) dvomili. Pri nas bo naprodaj že junija, in sicer za najmanj 14.490 evrov.
