Naša prihodnost bo odvisna od naše uspešnosti

V kakšno prihodnost se podajamo?

V nejasno, negotovo, hitro spreminjajočo se, z mnogimi neznankami in velikimi spremembami.

Prihodnost vsake generacije, tudi vseh dosedanjih, je bila vedno na neki način uganka in tako je tudi v današnjih časih. Glede tega ni nič drugače.

Danes je drugače predvsem to, da je tehnološki razvoj vedno hitrejši. Svet se drastično spreminja, zato so prilagajanja čedalje težja in težje predvidljiva.

Predvidevanje prihodnosti bo velika prednost

Naša prihodnost bo odvisna od naše uspešnosti, od našega predvidevanja prihodnosti in temu primernega prilagajanja. Najpomembnejše komponente sprememb bodo tehnološki razvoj, globalizacija poslovanja, staranje prebivalstva, četrta industrijska revolucija, okoljske spremembe in znanja ter veščine (potenciali) prebivalstva.

Daljše življenje – daljša delovna doba

Cilj medicinske in njej sorodnih znanosti je podaljševanje življenja, želja vsakega človeka pa je čim dlje živeti. Podaljšanje življenjske dobe je izjemen civilizacijski dosežek.

A na ta dosežek ne gledamo kot na dosežek in ga tudi ne obravnavamo tako. Dolgo časa je bil opredeljen kot družbeni problem. Moral pa bi nam biti predvsem izziv in spodbuda za naša dojemanja in ravnanja v spremenjenih družbenih odnosih med generacijami. Človekovo življenje je sestavljeno iz treh obdobij in tisti, ki ne bodo tudi stari, ne bodo dolgo živeli. Torej spoštujmo to, kar nam je dano, dani pa so nam mladost, srednja leta in starost. Zakaj torej ne obravnavati vsa tri obdobja enakovredno, vendar z upoštevanjem njihovih posebnosti?

Zaradi dolgosti življenja se ne izide koncept 40 let dela. Leta 2030 bo v Sloveniji pričakovana povprečna življenjska doba za moškega 80 in za žensko 85 let. Delež starejših je 17,9 odstotka, do leta 2030 se bo dvignil na 25 odstotkov. Slovenija je že zdaj v EU na osmem mestu po deležu starejših od 65 let.

Da bi si zmogli zagotoviti dostojno življenje, bo treba delati dlje, odgovorno, z zavedanjem, da moramo čim več storiti sami zase, za skupnost kot celoto, drug za drugega, se povezovati in omogočiti pretok znanja in izkušenj med generacijami. Predvsem pa vsaki generaciji, torej v celotnem življenjskem ciklu vsakemu posamezniku omogočati pogoje za ustvarjalno vključenost v družbo, skratka dopustiti delati.

Z enim ukrepom izboljšamo, na drugi strani izničimo

Spreminjanja in dopolnjevanja sistemov se bomo morali lotiti premišljeno, celovito in s sodelovanjem vseh ministrstev in institucij, ki so odgovorne za posamezna področja. Načrtovanje ukrepov mora potekati premišljeno, na krajši rok, z jasnim pogledom v prihodnost in z razumevanjem pričakovanih sprememb. Cilji družbe morajo biti postavljeni pred parcialne in osebne interese, brez predvolilnih kalkulacij in kratkoročnih koristi. Samo tako bomo lahko uresničili večino ukrepov, predvidenih v Strategiji dolgožive družbe. Pa smo pripravljeni tako ravnati?

Vsako »soliranje« bo imelo negativne posledice. Na posameznih primerih je to vidno že zdaj. Ko smo s pokojninskim zakonom ZPIZ-2 vzpostavili pogoje za postopen prehod na daljšo delovno dobo, smo pričakovali pozitivne rezultate. Kratek čas so se celo kazali, dokler ni prišlo do poznejšega vstopanja mladih na trg dela. Posledica tega je ponovno skrajševanje dosežene skupne delovne dobe.

Prihodnost v novih tehnologijah

Že danes opažamo, da sedanje razmerje med močjo kapitala in močjo dela ne omogoča niti približne enakovrednosti obeh, temveč so prihodki od kapitala neprimerno večji kot prihodki od dela. Napoveduje se, da bodo zaradi tehnoloških dosežkov veliki antagonizmi med visoko in nizko izobraženim prebivalstvom. Prav tako bodo morali vodilni kadri čim prej stopiti na pot razvoja, starejši delavci se bodo morali prilagajati novostim in se vseskozi izobraževati, usposabljati ter prilagajati spremembam, sicer bodo potisnjeni na periferijo dogajanja.

Kaj kmalu se bo treba začeti zavedati, da današnje »prijateljevanje« s pametnimi telefoni in drugimi tovrstnimi napravami pomeni zapravljanje časa. Istočasno pa nazadujemo v sposobnostih in znanjih za obvladovanje in vključevanje v dejansko uporabne in nujne tehnološke novosti, ob katerih bosta le znanje in sposobnost posameznika in skupine zagotavljala ohranjanje materialne neodvisnosti, družbeni status in vključenost.

Gibkost šolskega sistema

Odzivnost šolskega sistema, njegova sposobnost prilagajanja zahtevam tehnoloških sprememb je izjemno pomembna, predvsem za mlado generacijo. Moral pa bi odigrati pomembno vlogo tudi pri usposabljanju starejših, da bodo lahko čim dlje učinkoviti v produkcijskem procesu in vključeni v družbo. Nič več ne bo en poklic zadostoval za vse življenje, treba ga bo večkrat spremeniti, nenehno se bodo zahtevala nova znanja in veščine. Prav zato bi se morali resno ukvarjati s spremembami izobraževalnih programov že danes in se tako pripraviti na prihodnost. Zagotovo bodo uspešni tisti, ki se bodo vključili v vseživljenjsko učenje.

Aktivna generacija

Če se bo nadaljeval sedanji trend, bo delovno aktivnih vsako leto osem tisoč manj. Imamo nizko rodnost in šibke migracije. Delež starejših v celotni populaciji se povečuje, a jih še vedno ne vključujemo, celo prepovedujemo jim delati. S takimi trendi ne bomo zmogli zagotavljati finančnih sredstev za normalno delovanje zdravstva, šolstva, varstva otrok in starejših ter drugih sistemov, nujno potrebnih za normalno življenje. Tudi gospodarstvo bo moralo dodati pomemben delež z dvigom dodane vrednosti, z vlaganjem v razvoj, z organiziranjem proizvodnega procesa, ki bo omogočal zaposlovanje starejših delavcev (55+), in z vlaganjem tudi v usposabljanje delovne sile. Danes koledarska starost ni več enaka biološki starosti in starejši v prihodnosti ne bodo enaki sedanjim upokojencem, tudi njihove potrebe in interesi bodo drugačni.

Oblikovati prihodnost v korist ljudi

Iz Strategije dolgožive družbe jasno izhaja, da bo nujen premislek o vsakem ukrepu, cilj njegove uresničitve pa mora biti dobrobit ljudi. Sedanje pojmovanje življenja se zaradi podaljševanja življenja spreminja, spreminjajo se poklici in spreminjajo se sposobnosti starejših, ki so še v pozni starosti v dobri fizični in psihični kondiciji, predvsem pa imajo ogromno izkušenj in tudi znanja. Izjemno neodgovorno in predvsem negospodarno je, da družba tega ne obrne sebi v prid. Dosedanjo tradicionalno delitev življenja v tri skoraj ločene cikle – izobraževanje, delovno aktivno obdobje, upokojitev – bo zamenjal fleksibilen model presečnih množic. V novem konceptu bo imel posameznik praviloma bolj specializirana znanja, a hkrati več karier. Zato se bo treba vse življenje izobraževati. Nujno moramo vzpostaviti tak sistem, da bo imela starejša generacija možnost ostati aktivna tudi po upokojitvi. Pozitivni rezultati se bodo zagotovo pokazali v počutju, v ohranjanju fizičnih in umskih sposobnosti ter v boljšem zdravju. Istočasno bodo tudi starejši imeli možnost prispevati k dobrobiti celotne skupnosti.

Solidarnost in optimizem

Veliko aktivnosti bo potrebnih za uspešno spopadanje z vsemi izzivi dolgosti življenja in neverjetno hitrimi tehnološkimi spremembam. A še vsaki generaciji je z njenimi znanji, sposobnostmi in željo po drugačnem in boljšem življenju uspelo vplivati na spremembe in se jim tudi ustrezno prilagajati. Zato v tej novi družbeni paradigmi ostaja upanje, da bodo generacije solidarne med seboj. Potrebujemo še optimizem, zaupanje in vero v svoje sposobnosti, pa uspeh ne more izostati.