»Njihov prihod je bil naša rešitev,« je srečna županja María Ángeles Zaera. Al Ghouryjevi hčerki, 12-letna Yassmin in 8-letna Fidaf, sta namreč preprečili zaprtje edine šole v kraju. Kasneje sta se v aragonsko vasico priselili še dve maroški družini, tudi njihovi otroci obiskujejo tamkajšnjo šolo. Rosaria Sampedro se še spominja devetdesetih let, ko so se na španskem podeželju začeli naseljevati prvi priseljenci. »Zaradi tega se je prebivalstvo marsikje bistveno pomladilo,« je časniku El Pais razložila sociologinja, predavateljica na univerzi v Valladolidu. Al Ghoury je pred 20 leti odplul iz maroškega Tangerja v Barcelono. Postala je njegov drugi dom. Če se ne bi zgodila gospodarska kriza, bi ostal v katalonski prestolnici. A tam zanj ni bilo več dela. V pokrajino Aragon je odpotoval na pobudo zasebne fundacije, ki organizira selitve migrantov v demografsko ogrožena območja Španije. »Želimo oživiti izumirajoče vasi,« iniciativo fundacije razloži Vicente Gonzalvo. »Domačini se morajo zavedati, da imajo tudi oni koristi od priseljevanja novih ljudi.« Upad števila prebivalstva namreč podeželje pahne v spiralo padanja kakovosti življenja, ljudje sčasoma izgubijo dostop do številnih osnovnih javnih storitev. Zapirajo se pošte, vrtci, šole, zdravstveni domovi. »Življenje tukaj je težko,« je zaskrbljena županja Visieda. »Ko bi vsaj imeli kakšno tovarno. V najboljšem primeru zmoremo ohraniti status quo.« Na srečo je k njim prišel Said Al Ghoury z družino. Njegova žena bo v kratkem povila tretjo hčerko.

Ljudje v objektivu Španija migranti migracije demografija