Vrhovno sodišče je zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero je Vida Svetek, hčerka v »kočevskem procesu« obsojenega V. H., želela dokazati, da je tedanje izredno vojaško sodišče narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije kršilo načela poštenega sojenja.
Kot je razvidno iz sodbe, se je V. H. med vojno vihro pred sodiščem znašel zaradi očitkov o narodnem izdajstvu. Obtožba se je glasila, da je bil V. H. eno leto oborožen pripadnik belogardistov in kot tak pri italijanski blokadi v Bizoviku na obrobju Ljubljane izdajal pripadnike OF ter s tem povzročil internacijo 20 Bizovičanov in usmrtitve štirih Bizovičanov in enega Hrušičana. Po obtožbi so mu očitali še, da je ob drugi priložnosti v belogardistično postojanko odpeljal starše in sestro partizana in jih med bojem postavil na vrata postojanke, tako da sta bila partizanov oče in sestra ustreljena.
Sojenje je bilo ekspresno in v treh oktobrskih dneh leta 1943 je bil V. H. skupaj s še 15 belogardisti obsojen na smrt s streljanjem zaradi »zločinstva narodnega izdajstva«.
Hči: V nasprotju s civiliziranimi narodi
Hči obsojenega in ustreljenega je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila po tem, ko je ustavno sodišče pred leti to vrsto pritožbe za nazaj omogočilo za vse pravnomočne sodbe pred letom 1995.
Svetkova je v zahtevi za varstvo zakonitosti med drugim navajala, da njenemu pokojnemu očetu ni sodilo sodišče, ki bi bilo ustanovljeno v skladu z načeli civiliziranih narodov, ter da Osvobodilna fronta tudi formalnopravno ne bi mogla oziroma smela ustanavljati takšnih izrednih sodišč, saj da je bilo to v nasprotju z zakonodajo Kraljevine Jugoslavije. Trdila je tudi, da je bil njen oče le civilist v samoorganizaciji vaške straže, ki je bila po njenem mnenju dopustna samoobramba. Opozorila je, da je bila očetu kršena pravica do obrambe, saj da sta bila med drugim njegova zagovornika med zasliševalci v predhodnem postopku, na sodbo pa se sploh ni dalo pritožiti.
Med vojno je primarna obramba
Vrhovnega sodišča ni prepričala, saj je senat sodišča njeno zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnil kot neutemeljeno. Sodišče je namreč v odločbi sklenilo, da je bilo tedanje izredno vojaško sodišče po načinu formiranja, sestavi senata in tipu obravnavanih primerov povsem primerljivo z ureditvijo drugih sodišč med vojno. Imelo je svoja pravila, postopke, opredelitve kaznivih dejanj in vse drugo. Je pa tudi izredno vojaško sodišče priznavalo načela in temeljne pravice, ki so jih civilizirani narodi priznavali že po prvi svetovni vojni.
»Ni šlo za neko izredno, ad hoc sodišče, ki bi vodilo izreden postopek in izrekalo sodne sankcije, ki ne bi bile predpisane. Za poslovanje izrednega vojaškega sodišča je bil predpisan postopek kot za druga takrat že ustanovljena sodišča,« so zapisali vrhovni sodniki in dodali, da lahko države v vojnem času sodne postopke poenostavijo in zaostrijo procesna pravila ter da je to skorajda pravilo in ne le možnost. To pa zato, ker »v času miru prevlada zaščita pravic posameznika, v času vojne pa sta primarna splošni interes in zagotovitev obrambe«.
Šorli sodbe ni želel podpisati
V sodbi bode v oči, da je bila napisana že marca 2015, podpisana pa šele v teh dneh. Predsednik senata Marko Šorli, novopečeni ustavni sodnik iz desne kvote, namreč sodbe po naših informacijah ni želel podpisati, čeprav sta bila s sodnico Barbaro Zobec, ki se je vmes neuspešno obrnila celo na ustavne sodnike, preglasovana. Predsednik senata sicer nima nikakršne posebne predvidene pravice, da odkloni podpis, tako da naj bi šlo bolj kot ne za eksces, ki se mu je z željo po (prav tako nepredvidenem) umiku glasu pridružila tudi Zobčeva. Spisana sodba je zato obtičala v predalu, dokler ni Šorli odšel na ustavno sodišče, predsednik vrhovnega sodišča in tudi član senata Damijan Florjančič pa je kot nadomestno podpisnico nato določil članico senata Majo Tratnik.
Odločitev sodišča si lahko v pdf formatu v celoti prenesete na povezavi.
