Predsednik države Borut Pahor in ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore sta se včeraj sestala v prostorih ljubljanske nadškofije in dala skupno izjavo, v kateri sta pozdravila aktualne vladne odločitve, ki zadevajo dolgo pričakovani civilizacijski pokop pomorjenih med drugo svetovno vojno in po njej. Prav z vsemi odločitvami pa se slovenski škofje niso strinjali; razloge zanje je nadškof Zore le »sprejel na znanje«.
Prenesli bodo ostanke 3000 žrtev
Po sklepu Komisije RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč bodo iz rudniških jaškov izkopali vse preostale žrtve, ki jih je po dosedanjih ocenah od 2200 do 2500, in jih skupaj s posmrtnimi ostanki 778 žrtev, spravljenih v začasni kostnici, pokopali v Spominskem parku Dobrava pri Mariboru. Pietetni odvoz posmrtnih ostankov se bo začel čez deset dni, žrtve pa naj bi pokopali predvidoma letos oktobra.
Kot nam je povedal predsednik komisije Jože Dežman, želje cerkvene strani, da bi žrtve pokopali na Teharjah, ni bilo mogoče izpolniti. »Spominski park na Teharjah je ekološko onesnaženo območje, žrtve bi pokopali na smetišču.« Poleg tega na Teharjah ni pokopališča in ustreznih služb. Slovenski škofje v izjavi sicer pozdravljajo prizadevanja, da se »končno uredi več kot 600 množičnih grobišč ter zagotovi pokop zunajsodno pomorjenih«, ne strinjajo pa se z izbiro Dobrave za mesto poslednjega počitka žrtev iz Barbarinega rova. Teharje so namreč »od svojcev žrtev sprejeti kraj spomina na trpljenje in žrtve«, piše v izjavi.
Neuradno je iz krogov nadškofije slišati pomisleke, da so bile žrtve večinsko doma z Notranjskega, Dolenjskega in iz Ljubljanske pokrajine, kar pomeni, da jih bodo pokopali (pre)daleč od doma. Dobrava se jim zdi manj primerna tudi zato, ker so v okolici Maribora našli predvsem posmrtne ostanke hrvaških (ustaških) žrtev in ker so Teharje bolj povezane z žrtvami iz Hude Jame kot Maribor. V Barbarin rov so jih, kot je znano, vozili predvsem iz taborišča na Teharjah.
Ferenc svari pred nerealnimi pričakovanji
Škofje so pozdravili tudi obljubo državnih oblasti, da bodo na željo svojcev izvedle identifikacijo zunajsodno pobitih in omogočile njihov prekop v družinske grobove. Kar zadeva identifikacijo DNK, sta predsednik in nadškof podprla odločitev vladne komisije, da državni organi uredijo odvzem in hrambo vzorcev ter poskrbijo za njihovo sledljivost. Kot nam je pojasnil član komisije dr. Mitja Ferenc, bo tovrstno identifikacijo – vzorce bodo vzeli iz stegnenice – izvajal forenzični laboratorij slovenske policije. Stroški bodo minimalni, svojci pa bodo tako dobili možnost, da nekoč v prihodnosti, ko bodo postopki za ugotavljanje identitete z analizo DNK izpopolnjeni, dobijo več želenih informacij.
Dr. Ferenc sicer svari pred nerealnimi pričakovanji. »Če bi hoteli žrtve v Hudi Jami, za katere je znano le to, da so ali slovenske ali hrvaške narodnosti, identificirati s pomočjo analize DNK, bi si morali pridobiti kakšnih deset tisoč vzorcev morebitnih svojcev in jih primerjati med seboj. To je neizvedljivo.« Identifikacija z DNK bo zato prišla v poštev le na manjših grobiščih, v primerih, ko bo mogoče predvidevati, kdo v njih leži.
Dr. Ferenc je skeptičen tudi do zamisli, ki sta jo podprla tako predsednik Pahor kot nadškof Zore, po kateri naj bi na lokaciji Hude Jame oblikovali spominski park z obeležjem in primernim napisom. »Sem proti postavljanju spomenikov. Potrebujemo predvsem muzealsko oziroma informacijsko predstavitev dogajanja. Da bodo ljudje vedeli, kaj se je dogajalo, da se kaj takega ne bi nikoli več ponovilo,« pravi Ferenc in dodaja, da vsa prikrita grobišča v Sloveniji še niso niti označena, kaj šele urejena. Idejo o »celostni ureditvi enotnega muzejskega kompleksa, ki bo povezoval Teharje in Hudo Jamo«, podpira, prav tako pripravo seznama imen vseh pomorjenih slovenskih žrtev. Kajti »svojcem veliko pomeni, da njihovi dragi dobijo ime«.
