Ingrid von Oelhafen, ukradeni otrok: Rada bi izvedela, kakšna je bila moja mama

Za ime svojih pravih staršev je izvedela šele, ko je bila stara 59 let. Takrat sta bila že oba pokojna, tudi njen starejši brat in sestra nista bila več med živimi. Ko je že mislila, da je končno našla svojo identiteto, je v resnici našla še eno Eriko Matko in dregnila v družinsko skrivnost. Pred dnevi je v slovenskem prevodu izšla njena knjiga z naslovom Hitlerjevi pozabljeni otroci: moje življenje v Lebensbornu.

Program Lebensborn je bil oblikovan leta 1935 na ukaz Heinricha Himmlerja in je deloval kot neke vrste skrbstvena organizacija, ki jo je financirala nacistična stranka. Organizacija Lebensborn je vodila materinske domove po vsej Nemčiji, v katerih so neporočene matere lahko rodile svoje nezakonske otroke, s čimer naj bi preprečili, da bi splavile. Vendar pa te skrbi niso bile deležne vse neporočene matere, v te domove so sprejemali le matere arijske rase, ki niso smele imeti nobenih judovskih prednikov. Večinoma je šlo za ženske, ki so imele ljubezenske zveze z nemškimi oficirji, tako vsaj menimo danes, starejši pa še vedno pravijo, da je šlo za neke vrste prostitucijo, kar ne drži. Veliko otrok je v te domove prišlo z Norveške, iz zvez norveških mater z nemškimi vojaki, v njih pa so bili tudi ukradeni otroci iz Ukrajine, Poljske, Češkoslovaške in tudi iz Slovenije. Cilj tega programa je bil, da bi po hudem padcu nemške rodnosti po prvi svetovni vojni in tudi pozneje zagotovili dovolj prirastka čiste arijske rase.

Zakaj so izbrali prav mene, ne vem. Verjetno zato, ker sem bila zdrav dojenček.

Devet mesecev.

V začetku avgusta leta 1942 so starše poklicali v Celje, kjer se je na šolskem dvorišču zbralo na stotine žensk in otrok. Moj oče je izhajal iz odporniške družine, njegovega brata so, tako kot mnoge, julija ustrelili, oče je sedem mesecev preživel v koncentracijskem taborišču. V šoli so nacistični uradniki izbirali otroke, ne le dojenčke, tudi starejše, in jih strpali v vlak ter odpeljali v prehodno taborišče Frohnleiten blizu Gradca. Tam so jih prisilili, da govorijo le nemško, morali pa so tudi skrbeti za mlajše otroke in dojenčke. Ko sem nekoč prišla na srečanje ukradenih otrok v Slovenijo, so se nekateri spomnili mojega imena in neka ženska mi je pripovedovala, da je bila takrat stara 16 let in me je previjala.

Iz tega časa se ne spominjam ničesar, moj prvi spomin seže v čas po vojni, ko sem bila v otroškem zavodu na Langeoogu, otočku v Severnem morju, deset kilometrov oddaljenem od nemškega kopnega in 200 kilometrov od Hamburga. V zavodu je bivalo veliko otrok, večinoma so bili razseljene osebe ali pa so ostali brez staršev. Toda jaz in Dietmar, moj krušni brat, nisva bila brez staršev, v Hamburgu je stanovala najina krušna mati, ki naju je vzela v rejo, vendar naju zaradi kakršnegakoli razloga že ni hotela imeti pri sebi. Večina otrok v domu, ki je imela starše, se je k njim kmalu vrnila, jaz sem ostala v tem domu več kot štiri leta in pol.

To sem razbrala iz dokumentov, ki sem jih našla v sodnem spisu v Nürnbergu. V njih je zapisano, da sem bila eden izmed najmanj 25 otročičkov, ki so jih leta 1942 in 1943 ukradli v Jugoslaviji in jih namenili programu Lebensborn. Najprej so me odpeljali v prehodno taborišče v Mainburgu na Bavarskem, zatem pa v dom Sonnenwiese v Kohren Sahlisu na Saškem. Ko sem bila stara dve leti in pol, so me predali družini Oelhafen v Münchnu. Otroke iz programa Lebensborn so lahko vzeli v rejo le tisti starši, ki so lahko zagotovili, da jih bodo vzgojili v duhu Hitlerjeve ideologije.

Mati Gisela je prihajala iz premožne ladijske družine v Hamburgu, oče Hermann iz stare aristokratske družine iz Frankonije. Ob koncu vojne oče in mati že nista več živela skupaj. Mati se je z menoj in Dietmarjem preselila na družinsko posestvo v Bandekow v pokrajini Mecklenburg, saj se je zdelo tam nekoliko bolj varno kot v Hamburgu. Oče je živel v Ansbachu na Bavarskem. Po koncu vojne se je izkazalo, da smo v Bandekowu pristali v ruski zasedbeni coni, oče pa v ameriški. Materi je kmalu postalo jasno, da moramo zbežati, in to nam je tudi še pravočasno uspelo. Prebredli smo rečico Aller v Spodnji Saški in prispeli do britanske cone. Vendar pa je domov v Hamburg mati odpotovala sama, naju z Dietmarjem je pustila v otroškem zavodu Loccum v bližini Hannovra, ki so ga v naslednjih petih mesecih zaprli in nas otroke preselili na že omenjeni otoček Langeoog.

Hladni. K očetu sem se preselila šele, ko sem imela deset let, in večino časa sem se ga bala. Kako je bilo pred mojim petim letom, se ne spomnim, morda je bil tedaj odnos kaj bolj tesen, saj smo bili takrat otroci še majhni. A ko sva bila z bratom v domu, sta naju oče in mati vedno obiskovala ločeno. Moja mati je vedno prišla s svojo sestro in psom, oče je večinoma prišel sam.

Bila je prav tako hladna. Jaz sem si želela njene ljubezni, a je nisem nikdar dobila.

Mogoče, a tega se ne spomnim. V mojem spominu je veliko izbrisanega. Dobro imam v spominu tri, štiri prizore, ki pa jih ne znam umestiti in v nobenem od njih ni moje matere. Spomnim se, da sem bila pri petih ali šestih letih v nekem otroškem zavodu in da sem tam preživela božič. V drugem prizoru sem na vlaku in z nekom se ves čas potegujeva za odejo. V tretjem ležim povsem sama v neki zelo veliki sobi in pride podgana, mene pa je nepopisno strah. Sicer mislim, da v zavodu v tej veliki sobi nisem ležala sama, verjetno pa je, da sem se počutila zelo zelo osamljeno.

Seveda so se morali pri marsičem omejiti, toda obe družini, tako po materini kot po očetovi strani, sta bili premožni, zato niso trpeli pretiranega pomanjkanja. Materina družina je imela v Hamburgu zelo veliko hišo, v kateri je živela mati s svojo mamo in sestro. Ob koncu vojne so v hišo nastanili oficirje britanske vojske. To je bil po materinih besedah tudi razlog, da naju je z Dietmarjem poslala v dom.

Ko sem živela pri mojem očetu, mi je postalo jasno, da sem na papirju vedno Erika Matko. Vsi so me sicer klicali Ingrid von Oelhafen, toda ko sem šla k zdravniku, je na listku vedno pisalo Erika Matko. Očeta si nisem upala vprašati, zakaj, vprašala pa sem zakonca, ki sta živela pri nas v hiši in skrbela za naju. Povedala sta, da Gisela in Hermann nista moja biološka starša, da sta me posvojila, ko sem bila še dojenček, in da je bilo moje prvotno ime v resnici Erika Matko.

Mojo mater sem vprašala, kje me je posvojila, in odgovorila mi je, da v otroškem domu pri Leipzigu. Vendar nikdar ni omenila, da je bila to Lebensbornova ustanova, oče pa o tej temi tako ali tako nikdar ni spregovoril. Oče je umrl, ko sem bila stara 12 let, in za to, da bi načela takšne pogovore sama, sem bila še premlada. Ko sem se skoraj trinajstletna vendarle preselila v Hamburg k materi, sem jo vprašala, zakaj je v domu izbrala ravno mene. Dejala je, da zato, ker sem bila tako prikupen otrok. Toda o mojih starših ne ve nič, je trdila, ti so vedno neznani. V resnici je te stvari tudi niso kaj dosti zanimale, saj tudi ni pravočasno poskrbela za to, da bi dobila nemško državljanstvo in potni list. Šele drugi so jo spomnili na to, da bi te dokumente morala imeti.

Morala sem uradno spremeniti ime in družino von Oelhafen prositi za soglasje, da se imenujem Ingrid von Oelhafen. Privolili so le v to, da se imenujem Ingrid Matko von Oelhafen. Vse je kazalo, da me ta aristokratska družina vendarle ni hotela vzeti za svojo.

Šele leta 1999. Tedaj so me poklicali iz Rdečega križa in me vprašali, ali bi me še zanimalo, kdo so moji biološki starši. Rdeči križ je moje starše namreč iskal že prej. Toda iskali so le v Nemčiji in tam jih seveda niso našli. Potem sem med maminimi stvarmi našla potrdilo o cepljenju, ki ga je izdal Lebensborn in ga imajo vsi otroci, ki so kdaj bivali v njihovih domovih. To je bil tudi edini dokument, ki sem ga takrat imela na ime Erika Matko. Ker nisem imela rojstnega lista, so mi ga morali na novo izdati v Berlinu, in na njem je pisalo, da sem rojena v Sauerbrunnu v Avstriji. Zato sem dolgo mislila, da prihajam iz Avstrije.

Najprej sem mislila, da mi bodo pri Rdečem križu že lahko povedali ime mojih staršev, vendar ni bilo tako. Napotili so me k dr. Georgu Lilienthalu (zgodovinar iz Mainza, ki se ukvarja s proučevanjem evtanazije in rasne politike v času nacizma, op. p.) in dejali, da on nekaj ve. Pisala sem mu in po dolgem času je odgovoril, da verjetno prihajam iz Slovenije in da sem najbrž eden od Banditenkinder, kot so tu v Nemčiji imenovali otroke upornikov. In potem sem bila nekako kar ponosna na to, da sem Banditenkind in da se je moj oče uprl nacistom. Za tem sem pisala na različne naslove v Slovenijo in lepega dne sem prejela pismo iz nadškofijskega arhiva v Mariboru. V njem sem izvedela, da obstaja dokument, v katerem sta zapisani imeni mojih staršev: Johan in Helena Matko. To je bil izjemno lep občutek, vedeti, kako je ime mojim staršem.

V dokumentu je še pisalo, da je bil oče steklar in da je živel v Sauerbrunnu. Že pred tem sem pisala v avstrijski Bad Sauerbrunn in jih vprašala, ali tam poznajo kakšno družino Matko. Odgovorili so mi, da tam tega imena ne poznajo, in napisali še to, da Sauerbrunn obstaja tudi v Sloveniji in se danes imenuje Rogaška Slatina. Potem sem pisala v Rogaško Slatino in dobila odgovor, da ne morem biti Erika Matko, ki je bila rojena 11. novembra 1941, ker oseba s tem imenom in rojstnim datumom že živi v Sloveniji. Dva stavka v slovenščini, ki sem ju dala prevesti, sta me povsem potrla. Do tedaj sem imela vsaj ime, potem pa niti imena nisem imela več in nisem vedela, kdo sem. Zato sem prenehala iskati.

Leto kasneje mi je pisal dr. Lilienthal, ali bi se udeležila srečanja otrok iz programa Lebensborn. Najprej sem kolebala, ali si res spet želim teh čustvenih nihanj med navdušenjem in razočaranjem, pa sem se na koncu vendarle odločila, da grem. Med udeleženci sta bila še dva ukradena otroka. Eden iz Ukrajine, drugi iz Poljske. Slednji je našel ime svojih staršev, tisti iz Ukrajine jih še danes išče. Edino, kar si želi, je, da najde grob svojih bioloških staršev, pravi, da hoče le vedeti, kdo je bil in kaj bi lahko postal, če bi se obrnilo drugače, kot se je. Takrat sem se odločila, da bom tudi jaz iskala naprej.

Razlagam si lahko le tako, da je moja mati takrat v Celju prišla na šolsko dvorišče s tremi otroki in so ji vrnili le dva. Domnevam, da je zahtevala, da ji vrnejo njeno najmlajšo hči. Verjetno so ji v roke potisnili dojenčka, ki je bil brez staršev, in dr. Žmavc (predsednik slovenskega Društva taboriščnikov – ukradenih otrok, op. p.) mi je povedal, da je bil takrat na seznamu dejansko otrok brez staršev. Erika Matko je bila vse življenje bolj bolehna, pravi njena družina, in lahko, da je bila že kot dojenček bolj slabotna. Povsem mogoče je, da je zato pristala v rokah moje biološke matere, mene pa so odpeljali v Nemčijo. Tega seveda ne morem dokazati, so pa genetski testi dokazali, da spadam k tej družini.

Na srečanju otrok Lebensborna sem spoznala Josefa Focka, ki se ga je držal sloves, da zna izslediti dokumente in podatke o družinah, ki so med vojno izgubile stik. Fock je poznal nekega Slovenca in ta je poiskal družine s priimkom Matko. Izbral je štiri, ki bi lahko bile v sorodu z menoj. Fock je potem vztrajal, da moram odpotovati v Slovenijo in dobiti vzorce za genetske preiskave. Prav nič dobro se nisem počutila ob tej zamisli, sama v tuji deželi, jezika nisem znala, pa še izid je bil negotov. Pa sem vseeno odšla, obiskala vse izbrane družine in kasneje dobila tudi vzorce za genetske preiskave, ki sem jih poslala v München. Raziskave so pokazale, da sem z več kot 90-odstotno zanesljivostjo v sorodu z otroki Ludvika Matka, ki je bil sin Johana Matka in ta je imel tri otroke: Ludvika, Tanjo in Eriko. Ludvik in Tanja sta že umrla, v tej generaciji je živa le še skrivnostna Erika Matko.

Pisala sem ji pismo in jo vprašala, ali je bila morda tudi sama v Lebensbornovem domu, saj sem sprva ugibala, da so naju morda zamenjali tam. Predstavljam si, da je moje pismo zanjo pomenilo pravi šok, ko ga je prevedla, še posebej zato, ker je očitno morala policiji zaradi mojega poizvedovanja podati izjavo o svoji identiteti. Od tod tudi odgovor, ki sem ga prejela, da v Sloveniji že živi Erika Matko. Na pismo mi Erika Matko ni nikdar odgovorila in tudi kasneje ni hotela govoriti z menoj. Družina jo ščiti prav zaradi tega, ker je bolehna in meni, da bi bil tak pogovor zanjo prevelika obremenitev. Morala sem jim obljubiti, da ne bom več iskala stika z njo.

Rada bi jo vprašala, kakšna je bila moja mati. Sorodniki so mi povedali, da se je rada lepo oblačila, da je bila družabna in je rada povabila goste. A jaz bi si želela izvedeti še kaj drugega. Rada bi vedela, kakšna mati je bila svojim otrokom, je bila ljubeča, jih je podpirala, tega nisem mogla izvedeti od nikogar in to ve Erika Matko.

Sprva so bili zelo zadržani in niso mogli verjeti, da sem resnično lahko njihova sorodnica. Šele po prigovarjanju so sprejeli predlog, da se srečamo v neki kavarni v Rogaški Slatini. Bili so zelo prijazni in odprti in postala sem Erika 2.

To ne. Konec koncev stoji med nami vse življenje. Oni so živeli povsem drugače, kot sem živela jaz, velika ovira je jezik. So zelo topla in odprta družina, a vendarle so mi lahko le neke vrste dobri znanci. Čeprav je bila moja nemška mati zelo hladna, mi je bila zato, ker sva skupaj preživeli leta, bližje, kot so mi danes ti sorodniki.

Ja, na svojo biološko mater, ker me po vojni ni iskala.

To, kar so si izmislili nacisti, je bolno in sprevrženo, preprosto nerazumljivo. Toda težko je sovražiti neko skupino ljudi, za katere niti ne vem, kako jim je ime. Zelo pa sem zamerila svoji biološki materi, da me po koncu vojne ni poskusila poiskati. Takrat v Celju je morala vedeti, da nisem njen otrok, vsakdo prepozna devet mesecev starega dojenčka, mati že po vonju. Zakaj je vzela tujega in ga vzgojila kot svojega ter ves čas molčala, še danes ne vem. Povsem racionalno razumem, da so bile razmere težke, da jo je bilo strah, a čustveno je to zelo težko sprejeti.

Pogosto sem razmišljala o tem, kako bi bilo, če bi odrasla tu, v Sloveniji, kaj bi postala. Bi bila prav tako fizioterapevtka? Bi se lahko izšolala za ta poklic? Jugoslavija je bila po vojni precej revna dežela, družina, v kateri sem odraščala v Nemčiji, pa je bila premožna. A vendarle mislim, da bi tu odrasla z več ljubezni, da bi se verjetno poročila in imela otroke. To je normalno.

Ja.

... in niso bili nikdar obsojeni. Bili so oproščeni.

Zato, ker niso ubijali. To, da so ukradli otroke, preprosto ni bilo dovolj.