Prenova delovne zakonodaje se je začela z jasnim ciljem – zagotoviti »dostojno delo vsem državljanom«. Reforma trga dela iz leta 2013 je namreč z znižanjem pravic zaposlenih za nedoločen čas sicer zmanjšala razlike med pogodbami za nedoločen in določen čas, vendar pa se je po drugi strani, tudi zaradi tehnološkega napredka in novih oblik dela, povečal razkorak med rednimi in vse številnejšimi prekarnimi zaposlitvami. Da bi ta razkorak zožili, so na ministrstvu za delo marca lani pripravili dokument Za dostojno delo, s katerim so želeli izboljšati zlasti položaj prekarnih delavcev.
Toda stvari so kmalu ušle iz rok. V šestmesečni razpravi v okviru delovne skupine, sestavljene iz vseh socialnih partnerjev, se je pokazalo, da so omenjeni dokument delodajalci razumeli povsem drugače. Čeprav je med 17 predlogi ukrepov omenjal večjo fleksibilnost z razmislekom o »preoblikovanju obstoječih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi« le eden, so se obesili zgolj na tega. Nezadovoljni z izkupičkom zadnje reforme, pa čeprav je ta zvišala fleksibilnost redne zaposlitve nad povprečje OECD, so zahtevali uzakonitev »odpovedi brez razloga« in kot argument navajali, da slabih delavcev zaradi zapletenih postopkov še vedno ne morejo odpustiti.
Ministrica za delo je v želji po kompromisu, s katerim bi predvsem povečala pooblastila inšpekcije za delo, lahkoverno prepustila pobudo delodajalcem in jim poskušala ustreči z različnimi novimi možnostmi za lažje odpuščanje. Najprej z uzakonitvijo odpovedi pogodbe o zaposlitvi »zaradi porušenega zaupanja oziroma medsebojnega neujemanja med delodajalcem in delavcem«, zatem pa z odpovedjo zaradi »ravnanja ali sposobnosti delavca«. Ko so sindikati vse te »rešitve« zavrnili, je Kopač-Mrakova lahko stavila le še na novo ureditev sporazumne odpovedi, s katero bi se delavec v zameno za denarno nadomestilo za brezposelnost odpovedal poznejšim tožbam, o čemer pa sindikati zaradi bojazni pred pritiski delodajalcev na delavce prav tako niso želeli niti slišati. Ker so delodajalci kot pogoj za dogovor zahtevali sprejem vseh treh predlaganih novel v paketu, so s tem ostale brez soglasja tudi vse druge rešitve, od povečanja pooblastil inšpekcije glede zaposlitev navideznih samozaposlenih do spodbud oziroma sankcij za iskalce zaposlitve.
O usodi predlaganih sprememb bosta zdaj odločali koalicija in vlada. Na voljo sta dve poti: ali reformo, če je ta na tako široki ravni sploh potrebna, preložiti na čas po volitvah ali pa prek popravkov posameznih zakonov in dodatnih usklajevanj rešiti vsaj manj problematične, toda ob upoštevanju vse številnejših kršitev delovne zakonodaje nujne ukrepe – zlasti glede pristojnosti inšpekcije za delo.
Čeprav bo propad pogajanj verjetno še zaostril odnose v koaliciji na relaciji med Cerarjem in SD, iz katere prihaja ministrica, pa velja bolj obžalovati škodo, ki jo je z novo vladno blamažo doživel socialni dialog. To je namreč slaba popotnica tudi za druge, še precej pomembnejše reforme.
