Da ista oseba nasprotuje sedanji zdravstveni reformi, ki bi presekala dosedanjo domačijskost na področju upravnopravne organiziranosti zdravstva in popolno nesprejemljivost, ki si jo je na področju statusnega prava privoščil neki vladni in zakonodajni predhodnik, je še razumljivo. Ne pa tudi sprejemljivo. Četudi smo vajeni že cele palete slovenskih upravnopravnih unikumov. Ampak zdravnik – samostojni podjetnik, pa še poslanec povrhu vsega, celo nekdanji zdravstveni minister in že dolgo vidni pripadnik politične stranke DeSUS, ki bi morala po naravi stvari kar najbolj skrbeti za potrebe in interese svoje ciljne skupine volilcev – upokojencev. To je pa zoper vsako mero sprejemljivega moralno-etičnega okusa.
Prav zaradi slednjega je treba čim prej, najbolje pa vzporedno temeljito premisliti o zdravstveni reformi nasploh, še zlasti ker je v zadnjem času precej zdravstvenih izvajalcev v dvojnih funkcijah, čemur bi zlahka dali priponko navzkrižja interesov. Zagotovo pa taki primeri nimajo nobene zveze ali pa so celo v očitnem nasprotju z zdravnikovo vestjo. Tako si denimo ni mogoče predstavljati zdravnika, ki je prisegel k Hipokratu, hkrati pa njegovo zdravniško tablo oziroma sedež njegove dejavnosti (poleg hkratnega opravljanja osnovne in, praviloma, javnosektorske) »krasi« privesek s. p. (samostojni podjetnik). Takšen naziv spada le k podjetnikom, praviloma obrtnikom, ki so odgovorni deležnikom svojih storitev na osnovi gospodarskih, obrtniških in podobnih zakonov, in nikakor ne Hipokratovim zaprisežencem v belih, brezmadežnih, malodane sterilnih haljah oziroma oblačilih, ki že vizualno zagotavljajo visoko raven osebnostne morale, v nadaljevanju pa še družbeno sprejetih etičnih pravil, da o znanju, predanosti poklicu sploh ne govorim. In jim poklicno in delovno odgovornost zapovedujejo popolnoma drugi oziroma drugačni zakoni.
Se le podpisana sprašujem, v kateri sindikat in v katero zbornico so ti zdravniki in drugi medicinski delavci vključeni? V obrtniško-podjetniško? Zdravnik kot samostojni podjetnik, halo?! Slednje je nujno z zakonom zelo natančno determinirati. Najelegantnejša, morda tudi najprimernejša oblika rešitve je podelitev javnega pooblastila nosilcem zdravstvene dejavnosti na podlagi zakona, kadar je izvajanje le-te v javnem interesu, »torej za varstvo koristi večine oziroma legitimne kritične mase uporabnikov javnih storitev« (dr. Polonca Kovač, Pravni in sociološki vidiki javnih pooblastil, FU, str. 246).
Saj res, ali ima podjetje Uromed, Tomaž Gantar, s. p., sploh podeljeno tovrstno javno pooblastilo? To vprašanje naslavljam tako na vlado kakor tudi na Milojko Kolar Celarc, ministrico za zdravje. Javno objavljeni odgovor vsekakor pričakujem tudi v tem mediju, da se bomo mogli bralci, predvsem kot uporabniki zdravstvenih storitev, sami prepričati o primernosti ureditve statusnih oblik na tem področju. In – razumljivo – o njihovi verodostojnosti. Imeti možnost prepričati se vsaj prek svojega priljubljenega časnika, če že nismo vredni institucionalizirane, dvosmerne javne razprave, je pa tudi neke vrste njen akutni subsidiar in vsaj delna poprava škode, ki nam jo (in sebi tudi) povzroča zakonodajalec.
Ida Čuden Rebula, Sežana
