Mnenja so seveda arbitrarna, čeprav so v Cannesu, kjer ljubijo dober škandal, kritiški odzivi na odločitve žirije lahko zelo strastni. Nesoglasja med bojnima jarkoma je pred dvema letoma verjetno najlepše obrazložil Joel Coen, ki je kritiške ugovore na zlato palmo filmu Dheepan (se ga kdo spomni?) hladno opravil z repliko, da »to ni žirija kritikov«.
Almodóvar je letos hote ali nehote »žiriral«, še preden so začeli predvajati tekmovalne filme, ko se je na predstavitveni tiskovni konferenci zapletel v polemiko z Netflixovo politiko, da filmov ne predvaja v kinematografski distribuciji. Sam je zagovarjal brezpogojno predvajanje v kinu, zato smo filma Noaha Baumbacha in Bong Joon Hooja med kandidati za nagrade kar prekrižali.
So torej pri žiriji nazadnje odločali distribucijski principi ali umetniška merila? Kdo ve, sam menim, da filma spadata v spodnjo kakovostno lestvico, kamor lahko prištejemo tudi filma Fatiha AkinaIz nič (Aus dem Nichts), pri katerem je nagrado za žensko vlogo dobila Diane Kruger, in Sofie Coppola, ki je nagrado za režijo dobila za film Preslepljeni (The Beguiled).
Nagrajeni in spregledani
Preostali filmi so bili upravičeno spregledani ali nagrajeni. Morda je bil neupravičeno spregledan Sergej Loznica za Krotko (Krotkaja), zgodbo o mukotrpni poti mlade ženske skozi pekel sodobne Rusije, ki ga je navdihnila zgodba Dostojevskega. Krotka ni popolna, kot ni popoln Happy EndMichaela Hanekeja, ki v karakteristično hladnem seciranju dinamike buržoazne družine pretirano pogreva režiserjeve stare motive.
Zlata palma je šla, malce presenetljivo, v roke Švedu Rubenu Östlundu za film Kvadrat (The Square). Predvsem zaradi dramske razpuščenosti in dokaj radikalne poetike si ga nismo upali uvrščati med favorite za nagrade, čeprav brez dvoma velja za vrhunsko, malce neenotno, a izredno pogumno delo, ki premika meje filmske sintakse.
Docela klasičen in tipično »francoski« (iritantno klepetav, v tradiciji dokufikcije) je film v Maroku rojenega Robina Campilla 120 udarcev na minuto (120 battements par minute), dobitnik velike nagrade, evokacija civilnih pobud, ki so ob eksploziji aidsa konec osemdesetih let opozarjale na nujnost večje angažiranosti francoske vlade in farmacevtskih družb. Nagrado žirije je prejel Andrej Zvjagincev za Brez ljubezni (Neljubov), podaljšek svoje Elene (2011), s katero je enako brezkompromisno zarezal v krizno obdobje sodobne ruske družine.
Nazadnje češnja na torti
Brez delitve nagrad tudi tokrat ni šlo, palmo za scenarij sta si razdelila Žrtvovanje svetega jelena (The Killing of a Sacred Deer) Jorgosa Lantimosa, hladno formalistična »invazivna grozljivka«, o kateri smo že poročali, ter Nikoli zares tukaj (You Were Never Really Here) škotske avtorice Lynne Ramsay. Ta edini film z dvema nagradama (počastili so tudi igralca Joaquina Phoenixa) je verjetno najbolj kompletno zaokrožena bravura letošnjega festivala, predvajan čisto na koncu, vrhunsko zrežiran, napet, trdno skonstruiran in predrzen triler, izvrsten primerek hard boiled drame, ki se naslanja na bogato tradicijo newyorške urbane kriminalke sedemdesetih let. To je zgodba o človeku, zaznamovanem s travmami iz preteklosti, ki se podobno kot CassavetesovaGloria (1980) poda v greznico newyorškega podzemlja, da bi iz krempljev dobro organiziranega kroga otroške prostitucije rešil štirinajstletno hčer lokalnega politika. V letu, ko tako rekoč nismo videli tekmovalnega filma, krajšega od dveh ur, je Lynne Ramsay v 85 minutah demonstrirala moč pripovedne ekonomije in sugestivnost montažnega reza v pravem trenutku. Njen film je med drugim glorifikacija obrtne spretnosti, v sodobnem filmu skoraj izumrle vrline.
