Zunaj konkurence za nagrade je letošnji prvi, in to dokumentarni film predstavila osemdesetletna Vanessa Redgrave, dolgoletna aktivistka, ki je v Cannes pripeljala svoj avtorski prvenec Bolečina in morje (Sea Sorrow). Film govori o evropski begunski problematiki, ki je zadnja leta v dokumentarni produkciji popolnoma prevladala; posledično je tema postala iztrošena, med filmarji sta se pojavila tudi elementa preračunljivosti in oportunizma (podobno kot se je na primer zgodilo v času arabske pomladi).
No, film legendarne igralke je zanimiv vsaj kot strasten, frontalen obračun z evropskim (in še posebno britanskim) političnim esteblišmentom, ki je zadnja leta pozabil na vse mednarodne sporazume po drugi svetovni vojni, začenši z deklaracijo o človekovih pravicah, ki jo je v Združenih narodih leta 1948 zagovarjala Eleanor Roosevelt. V obrtnem smislu je dokumentarec malodane na ravni ljubiteljske kulture, zato pa je neusmiljeno relevanten v vlogi človekoljubnega agitpropa. Najbolj prepričljiv je v (prekratkih) pričevanjih nekdanjih beguncev, ki so v Evropo prispeli po drugi svetovni vojni, danes pa kot bankirji, umetniki ali znanstveniki pripadajo eliti.
Improvizacijski Desplechinov šarm
Otvoritveni film festivala Ismailove prikazni (Les fantomes d'Ismael) Arnauda Desplechina pa je že razdelil strokovno javnost, čeprav ni dvoma, da bo – vsaj v Franciji – zelo popularen, saj je nabit z zvezdniškimi prvokategorniki, obenem pa igriv in celo provokativen, vsaj za dramske tradicionaliste, ki ne marajo pretirane modernistične anarhije.
Desplechinov opus je največkrat prosto asociativen in nabit z referencami na avtorjeve prejšnje filme; obilo tega najdemo tudi v Ismailovih prikaznih, zgodbi o scenaristu in režiserju Ismailu (Mathieu Amalric), ki trpi hudo ustvarjalno in osebno krizo, saj še vedno žaluje za svojo veliko ljubeznijo in prvo ženo Carlotto (Marion Cotillard), ki je pred dvajsetimi leti izginila neznano kam. Medtem so jo razglasili za mrtvo, Ismail pa najde novo muzo Sylvie (Charlotte Gainsbourg) in pripravlja film, katerega produkcijske kolobocije z neštetimi liki spremljamo sočasno. Toda ali so to resnični ljudje ali Ismailovi filmski liki? Desplechin vseskozi pelje subtilno igro med realnimi in namišljenim; liki, za katere smo sprva mislili, da so resnični, se pojavijo na filmskem setu med snemanjem, nakar »od mrtvih« nenadoma vstane še Carlotta in pod vprašaj postavi Ismailovo romantično razmerje s Sylvie. Filmu malce discipline gotovo ne bi škodilo, čeprav bi obenem izgubil dobršno mero improvizacijskega šarma, s katerim je Desplechin navsezadnje zaslovel.
Prvi presežek
Prvi presežek tekmovalnega programa je po pričakovanjih prispeval ruski režiser Andrej Zvjagincev; njegova družinska drama Brez ljubezni (Neljubov) v hladnih tonih in formalni strogosti evocira Eleno (2011), s katero je Rus enako brezkompromisno zarezal v dinamiko sodobne ruske družine. Brez ljubezni v filmskih referencah ne prikliče toliko Bergmanovih Prizorov iz zakonskega življenja (četudi ga režiser navaja kot poglavitno inspiracijo), kot Antonionijevo Avanturo. Poanta namreč ni toliko v tem, kaj si sprta zakonca zmečeta v obraz, temveč kako na konec njune zakonske zveze vpliva izginotje dvanajstletnega sina, ki se nekega dne ne vrne iz šole.
Najbolj kruti »gag« filma Zvjagincev izpelje s prikazom popolne odtujenosti obeh staršev, nesposobnosti, da bi med načrtovanjem novega življenja in strmenjem v mobilnik sploh opazila sinovo odsotnost. Da je sin izginil, starša ugotovita šele po dveh dnevih, saj oba načrtujeta prihodnost z novima partnerjema, v njej pa za sina, kot kaže, ne eden ne drugi ne predvidita prostora. Brez ljubezni je krut in skrajno pesimističen film, s katerim Zvjagincev rusko politično realnost obdela precej bolj milo kot v Levitanu (2014). Ta družbena angažiranost v principu sploh ni potrebna, saj film povsem prepriča na intimni ravni.
