Nekaj dobrih filmov in presežkov smo v tekmovalnem programu vendarle videli, na primer Kvadrat Rubena Östlunda, Brez ljubezni Andreja Zvjaginceva ali Žrtvovanje svetega jelena Jorgosa Lantimosa. Na kritiških lestvicah je za zdaj daleč spredaj Zvjagincev, dobro se držita tudi Östlund in Robin Campillo, Francoz maroškega rodu, ki je s filmom 120 udarcev na minuto posnel kritično kroniko zgodnje dobe aidsa, ko je lezbična in gejevska skupnost koncem osemdesetih let šele začenjala bitko proti državni in splošni indiferenci. Dobro kaže tudi Toddu Haynesu, ki je mladinski film Wonderstruck posnel po knjižni predlogi Briana Selznicka. Zadnja dva dneva smo videli še nekaj bodisi razvpitih bodisi zanimivih del.
Sofia Coppola ni navdušila
Razočarala je Sofia Coppola s filmom Preslepljene (The Beguiled), remakom istoimenske klasike Dona Siegla (1971), v čas državljanske vojne postavljeno dramo o unionističnem vojaku McBurneyju (Colin Farrell), ki se ranjen globoko na jugu znajde na posestvu, kjer gospa Martha (Nicole Kidman) skupino mladenk uči lepe olike in umetnosti. Spolna politika, ki je bila pri Sieglu močno navzoča, je Coppolovo povsem zaobšla; njen film sestavljajo predvsem lepe podobe jutranjih meglic in dekliška erotična fasciniranost s čednim Farrellom, ki ga nazadnje (docela nemotivirano) doleti kazen. Siegel, ki je s Clintom Eastwoodom prvo verzijo posnel sredi svojega najbolj kreativnega, trdo žanrskega in mačističnega obdobja (pred Umazanim Harryjem in po Dveh mulah za sestro Saro ter Madiganom), je posnel veliko provokativnejšo dramo, kjer Eastwoodov McBurney nastopa kot manipulativni predator z jasno agendo. Posledično sta tudi simbolna kastracija in sklepni obračun bolje motivirana, medtem ko pri Coppolovi izpadeta plehko.
Za Sergeja Loznico lahko po tretjem igranem celovečercu ugotovimo, da ni pripovedovalec zgodb. Je eden najboljših sodobnih dokumentaristov, v fikcijski formi pa mu žal zmanjka dramskega presežka, ki bi izvrstno zastavljene zgodbe ponesel k prepričljivemu koncu. Nekaj podobnega se zgodi s filmom Krotka (Krotkaja), ki ga je navdihnila zgodba Dostojevskega. Loznica je dogajanje postavil v sodobno podeželsko Rusijo, kjer štiridesetletni »krotki ženski« pošta nekega dne vrne paket, namenjen njenemu možu v sibirskemu zaporu. Povratne informacije so skope, zato se z vlakom odpravi na dolgo pot v Sibirijo, kjer bi rada obiskala po krivem obsojenega partnerja. Če ste mislili, da je s sodobno Rusijo v Levitanu (2014) radikalno obračunal Zvjagincev, potem počakajte na Krotko, tiho in mestoma ganljivo obsodbo pošastnega stanja ruske družbe, mešanico kafkovskega zbirokratiziranega in nehumanega javnega aparata, absurdnih borgesovskih spiral in vsakdanjih ekscesov kolektivne ruske norosti, ki jih je v svojih filmih najbolj plastično prikazoval prezgodaj umrli Aleksej Balabanov. »Zaporniško mesto«, kamor prispe žena, je cona brezzakonja, mačizma, izživljanja nad šibkimi, prostor popolne dehumanizacije, svet brez milosti.
Histerična odisejada
Lepo presenečenje sta s tretjim celovečercem pripravila tudi brata Josh in Benny Safdie, newyorška underground multipraktika, ki s filmom Dobri časi (Good Time) očitno prestopata v pogojni mainstream. Za glavno vlogo Constantina, maničnega in hiperaktivnega malega kriminalca, sta namreč pridobila matinejskega idola Roberta Pattinsona, ki z rahlo retardiranim bratom (igra ga Benny Safdie) oropa banko. Njuna akcija se posreči le deloma, denar je napol uničen, brata aretirajo in hospitalizirajo, za vse bolj obupanega Constantina se začne mučna, histerična celonočna odisejada po brooklynskem podzemlju, ki prikliče duha newyorškega filma sedemdesetih let, na primer klasik Ulice zla (1973) in Mickey & Nicky (1976), v katerih sta Martin Scorsese in Elaine May skozi motiv pogubi zapisanega krvnega bratstva naslikala pretečo podobo urbane džungle.
