Oblast ima tisti, ki ima nadzor nad hrano, opozarja Irena Rotar, neodvisna aktivistka za samooskrbo, soustanoviteljica Ekoci – Eko civilne iniciative Slovenije in pobudnica gibanja Oskrbimo Slovenijo – štafeta semen, ki meni, da je treba nadzor nad lastno prehransko varnostjo vzeti v svoje roke. Samooskrba je po njenih besedah izredno pomembna v nepredvidenih gospodarskih, podnebnih in političnih razmerah. »Ukrepi sedanje kmetijske politike gredo v pravo smer, tudi trgovci skrbijo, da je v njihovi ponudbi vse več domačih izdelkov in pridelkov, tega se zavedajo tudi multinacionalke, povezane s semeni, farmacijo in hrano, na to nas opozarjajo nakupi kmetijske zemlje po Afriki in drugod, potreben pa je še premik v glavah ljudi in tudi nekaterih kmetov,« je poudarila.
Kupec navajen umetnih okusov
»Domače, drobno sadje in zelenjavo, ki nista vedno popolnega videza, bi morali kupci sprejeti, kar pa je velikokrat težko, saj so navajeni 'umetnih' okusov in kataloške podobe,« je dejala Rotarjeva in poudarila pomen uživanja sezonskih pridelkov. »Včasih so ljudje čez zimo jedli repo, fižol, redkev in so bili zdravi. Niso sredi decembra uživali paradižnikov iz daljnih dežel. Pomemben korak je torej to, da se ljudje naučijo spet jesti sezonsko,« je dejala in dodala, da je zaradi podnebnih razmer pri nas lažje pridelati gomoljnice in korenovke oziroma hrano, ki jo potrebujemo predvsem za zimski čas. Razlog, zakaj je na policah trgovin več uvožene hrane, je predvsem nizka cena; uvoženo je pridelano s precej nižjimi stroški in cenejšo delovno silo. »Kupcem pa je v več kot 60 odstotkih pomembna le najnižja cena,« je poudarila Rotarjeva in pozvala k spremembi pogledov. »Z vsakim nakupom slovenske hrane in slovenskih izdelkov polnimo proračun, ohranjamo svoja delovna mesta in skrbimo za razvoj delovnih mest za naše otroke. Ne moremo pričakovati delovnih mest doma, brezplačnega javnega šolstva in zdravstva, če dobičke in delovna mesta ustvarjamo v tujih državah.«
Kmetje naj sledijo svojim prednikom
Rotarjeva je opozorila tudi na stališča nekaterih slovenskih kmetov, da se nič ne izplača. Zaradi drage mehanizacije, pesticidov in hibridnih semen, ki jih je treba kupovati vsako leto znova, postaja pridelava hrane res vse dražja. Toda po besedah Rotarjeve obstaja rešitev – usmeritev v preteklost in zglede prednikov z nadgradnjo z znanjem sodobne agronomije. »Kmetje se bodo morali odločiti, ali pridelovati živila konvencionalno z večjimi stroški, kar zahteva ogromne zmogljivosti za prag pokritja in ustvarjanje dobička, ali pa kmetovati sonaravno z manjšimi stroški. Menim, da je boljša druga pot. Veliko je priložnosti z manjšimi nasadi sadnih dreves, jagodičevja, orehi, oreščki ipd., s kmetovanjem po načelih permakulture in biodinamike. Treba je upoštevati vsaj del znanj naših prednikov, ki so znali kmetovati za samooskrbo in še za druge. Vhodni stroški so bili manjši, saj so sodelovali z naravo in izbirali prave kulture,« je sklenila.
Od skrbi za čebele je odvisna vsaka tretja žlica hrane na svetu
Irena Rotar je izpostavila tudi pozitivne premike. Meni, da se je z ozaveščanjem o slovenski lokalni hrani s strani države med ljudmi znatno povečalo zavedanje o pomenu slovenske hrane. Prav tako podpira odpiranje slovenskih vrat pri izvažanju presežkov mleka in vina na tuje, predvsem azijske trge. Meni, da je pobuda za svetovni dan čebel več kot le skrb za čebele. To je tudi skrb za okolje in za združevanje ciljev trajnostno naravnega kmetovanja in gospodarstva, saj v intenzivnem kmetovanju s čezmernim obremenjevanjem okolja ni čebel. »Pobuda za svetovni dan čebel je Slovenijo postavila na piedestal kot čebelarsko velesilo,« je dejala in omenila še enega od pozitivnih premikov – uvedbo ekološke, lokalne hrane v javne zavode in šole, ki se je pred leti začela s t. i. tradicionalnim zajtrkom. »Vendar je na tem področju še preveč birokratskih ovir,« je opozorila.
Politika ne stoji križem rok
V zadnjem času smo lahko po besedah Rotarjeve veseli tudi nekaterih ukrepov kmetijske politike, kot so ukrepi proti zaraščanju kmetijskih površin s subvencijami in spodbuda za mlade kmete ter usmerjenost v trajnostno kmetovanje. »Skrb za kmetijska zemljišča mora biti prioriteta in ne more biti le stvar kmetijskega ministrstva, ampak vse vlade in prebivalstva, saj imamo le 864 kvadratnih metrov kmetijskih površin na prebivalca. Pozorni moramo biti na to, kdo ima v lasti kmetijska zemljišča. Ni države, ki nima lastnega gospodarstva in ozemlja in to je ključno vodilo za razmislek o prihodnosti,« je dejala.
Samooskrba za razcvet skupnosti in prehransko varnost
Rotarjeva je naštela koristi domačega, zdravega, lokalnega, ki presegajo argumente zdravja, kakovosti in varnosti. Hrana, ki se od njive do krožnika prepelje na tisoče kilometrov, je gotovo manj kakovostna, manj zdrava in manj varna kot tista iz neposredne okolice, a je po besedah sogovornice tudi sestavni del krožnega gospodarstva. »Včasih so bila v predmestjih polja, na katerih so pridelovali hrano za mesto, kmetje so se združevali v zadruge. Ljudje so imeli zaposlitev, hrana pa kratke transportne poti. Zdaj na teh mestih stojijo tuja nakupovalna središča, ki prodajajo večinoma izdelke tujih gospodarstev in z nakupi teh izdelkov spodbujamo tuja gospodarstva. Vrniti bi se bilo treba nazaj in zaupati slovenskim izdelkom,« je pozvala sogovornica.
Družbenokoristno delo pod jablanami
Država naj v dejavnosti, za katere ni potrebno posebno znanje, na primer v obiranje jabolk, vključi čim več ljudi, ki so prijavljeni na zavodu za zaposlovanje, in prejemnike socialnih pomoči, predlaga Rotarjeva. »Sto družbenokoristnega dela za prejemnike socialnih transferjev je predlog, ki ga preučuje čedalje več strokovnjakov, saj bi to pomenilo večjo socialno vključenost ljudi in ne bi dodatno obremenilo proračuna,« je pojasnila. Ona in somišljeniki Ekoci – Eko civilne iniciative Slovenije so prepričani, da brez širšega zavedanja in vključevanja prebivalstva v proces samooskrbe ne bo šlo.
Sodobne medgeneracijske delovne brigade
Rotarjeva je navdušena tudi nad zamislijo za sodobne medgeneracijske delovne brigade, v katerih bi potekal prenos praktičnega znanja s starejših na mlade, ki iščejo zaposlitev. Delovale bi na področju pomoči kmetom, pogozdovanja… »Slovenci imamo veliko dela, le najti ga moramo in poskrbeti za neke vrste plačano simbolično prostovoljstvo. Prispevke in zavarovanja naj plača država, ukrep pa je namenjen aktivaciji prebivalstva in vključenosti v širšo skupnost. Majhen narod, kot smo mi, si mora prizadevati in najti način povezovanja, če želi obstati v tem globalnem svetu,« je za konec opozorila Rotarjeva.
