Če je to kazalnik nezmanjšane živahnosti, sploh v odnosu do televizijskih vsebin, potem se filmu ni treba ničesar bati. Dame in gospodje: Michael Haneke in Yorgos Lanthimos! Če bi jima dodali še Rubena Östlunda, o čigar Kvadratu smo že poročali, bi dobili prekleto trojko festivala, ki s kirurško ostrino raziskuje temne plati človeške psihe in vedenja.
Osrednji lik Lanthimosovega angleško govorečega in v Ameriko postavljenega trilerja Žrtvovanje svetega jelena (The Killing of a Sacred Deer) je tudi v resnici kirurg. Kardiolog Steven Murphy (Colin Farrel) in Anna (Nicole Kidman) sta dobro situiran zakonski par, ki v neimenovanem predmestju vzgaja štirinajstletno hčer (»Ravnokar sem dobila prvo menstruacijo«, izvemo ob prvem stiku) in štiri leta mlajšega sina. Steven se že nekaj časa na skrivaj dobiva z Martinom, skrivnostnim, vljudnim šestnajstletnikom, ki za fasado piflarskega srednješolca nosi nekaj pretečega, peklensko prerokbo in moč, ki bo ogrozila družino Murphyjevih in Stevena prisilila v radikalne odločitve. Lanthimosov film je ograjen z žanrskimi parametri in režiran s hladnim formalizmom, ki smo ga v preteklosti pripisovali Kubricku, pa tudi Hanekeju (npr. v Smešnih igrah). Gre za kot britev ostro »invazivno grozljivko« z odmevi Pasolinijeve Teoreme, ob kateri Lanthimosov Jastog izpade kot nedeljski piknik.
Haneke in humor
Če pri Lanthimosu grožnja prihaja od zunaj, pri Hanekeju družino razjeda od znotraj, do stopnje perverzne gnilobe, s katero je avstrijski enfant terrible meščanska okolja svojih filmov oplajal od nekdaj. Srečen konec (Happy End), ki pobira motive iz celotnega režiserjevega opusa, je postavljen v okolico Calaisa, kar mu samodejno podeljuje status urgentne aktualnosti. Ilegalni imigranti se na neki točki dejansko pojavijo v filmu, ampak zgolj v vlogi potenciranja teatra absurda in »smetenja« uglajenosti in reda malomeščanskega okolja, ki mu poveljuje lastnica gradbenega imperija (Isabelle Huppert), ki je posle prevzela od svojega očeta (Jean-Louis Trintignant) in ki hoče zdaj razdediniti nesposobnega in problematičnega sina. Motiv »disfunkcionalne družine« pri Hanekeju – glej no glej – dobi radikalne razsežnosti; to je okolje, kjer brstijo zakonska nezvestoba, samomorilski nagoni starih in mladih, spolne perverzije, počasno zastrupljanje nezaželenih sorodnikov, vstopanje v intimo drugih s pomočjo družbenih medijev. Je vsega preveč? Drži, Happy End (naslov je kakopak ironičen), film, v katerem je empatija umrla, tu in tam izpade preračunljivo mozaično, a ga rešujejo elementi črne komedije, ki jih pri Hanekeju nismo vajeni. Tretja zlata palma se mu bo bržkone izmuznila.
Moč domišljije
Po kopici nihilističnih, ciničnih in morbidnih filmov je tekmovalni Cannes vendarle prikazal tudi delo, ki vliva upanje v človeštvo. Žarjenje (Hikari; Francozi naslov prevajajo Proti svetlobi) je podpisala Naomi Kawase, stalna gostja festivala, in z njim poudarila moč človeške domišljije, zgodba je namreč postavljena v svet slepih in slabovidnih, za katere mladenka Misako govorno opremlja celovečerne filme. Delo jo poveže s fotografom Nakamorijem, ki hitro izgublja vid, njuno razmerje pa bo sooblikoval tudi obojestranski profesionalni odnos, saj se najprej spreta, ker naj bi Misako pretirano detajlno opisovala dogajanje na platnu, medtem ko je Nakamoriju všeč manj vsiljiva naracija, ki bi dopuščala pot domišljiji. »Brez svetlobe ni ne barv ne podob ne fotografije in filma,« pravi Kawasejeva, »zato logično simbolizira gibljive slike«. Film, s katerim režiserka nadaljuje svojo sentimentalno ustvarjalno fazo, slavi moč imaginacije, kar bi pri predsedniku žirije Almodóvarjevega kova utegnilo nagniti tehtnico v prid japonske veteranke.
