Zgodba o plačnih anomalijah je stara toliko kot enotni plačni sistem. Ko je vlada Janeza Janše po več letih dogovarjanja tik pred volitvami 2008 z njegovo uvedbo delila javnim uslužbencem predvolilne bombončke, je ob vsem »hitenju in ihti«, kot se je izrazila nekdanja ministrica za javno upravo Irma Pavlinič Krebs, naredila kar nekaj napak. Še zlasti glede vrednotenja delovnih mest v plačni skupini J, s hišniki, čistilkami, kuharji, tajnicami, vozniki, varnostniki in drugimi najslabše plačanimi javnimi uslužbenci. Da bi te anomalije, seveda z dodatnimi stroški, v Pahorjevem mandatu odpravili, je menda onemogočil skoraj hkratni izbruh gospodarske krize, toda obljuba je bila dana: ko bo javnofinančna situacija dovoljevala, bodo odpravljene tudi anomalije.
Prva vlada, ki je dobila to možnost, je bila Cerarjeva. A namesto da bi se takoj lotila izpolnjevanja že več let stare obljube, se je minister Koprivnikar s sindikati raje zapletel v spor z zamislimi o prenovi plačnega sistema in novih formulah za obračunavanje plač. Ker so poleg tega vlado in sindikate vsako leto zaposlovala tudi pogajanja o postopni odpravi varčevalnih ukrepov, je za »manj pomembne« anomalije vsakič znova zmanjkalo časa.
Omahovanja vlade in hvaljenja z vse boljšimi ekonomskimi kazalniki so imele nekatere močnejše plačne skupine kmalu dovolj. Po skoraj polletni stavki so občutno zvišanje plač najprej izsilili policisti, potem pa je vlada ob hkratnih pogajanjih o odpravi varčevalnih ukrepov privolila še v visoke zahteve sindikata zdravnikov. V strahu, da bodo zaradi tega drugi sindikati uresničili grožnje in zapustili pogajanja, s tem pa bi morala vlada sprostitev varčevalnih ukrepov onemogočiti z interventnimi ukrepi in tvegati splošno stavko, je sindikatom za odpravo anomalij v letošnjem letu ponudila 70 milijonov evrov. Brez metodologije, brez izračunov, brez pogajanj, dobro vedoč, da ne bo šlo več samo za odpravo anomalij, ampak za dvige plač v vseh plačnih skupinah. Ob tem pa je morala vlada na hitro obljubiti tudi, da bo po dvigu zdravniških plač uskladila tudi plače »primerljivih« poklicev, a brez jasnega dogovora, za katera delovna mesta naj bi sploh šlo.
Da naj bi šlo pri odpravi plačnih anomalij predvsem za odpravo napak ob uvedbi enotnega plačnega sistema, pri kateri so najkrajšo potegnili v plačni skupini J, so ob 70 milijonov evrov težki »klobasi« kaj kmalu pozabili tudi sindikati. V boju vseh proti vsem so bila pozabljena tako načela o enotnosti sindikatov kot dogovori o primerljivosti delovnih mest, ki so sicer temelj enotnega plačnega sistema. Policijsko omalovaževanje vojakov in zdravniško žaljenje učiteljev je šlo tako daleč, da je preseglo vsako mero dobrega okusa.
Kratkovidnost vlade s popuščanjem zdravnikom in policistom je še toliko večja, če vemo, da so prav oni največji nasprotniki enotnega plačnega sistema, ki je bil uveden prav zato, da bi preprečil parcialne težnje najmočnejših sindikatov. Zato ni tako daleč od resnice napoved Branimirja Štruklja, da bo Cerarjeva ministrska ekipa morda postala tudi grobar enotnega plačnega sistema.
