Po sprostitvi varčevalnih ukrepov in še dodatnem zvišanju plač v nekaterih delih javnega sektorja, zlasti v policiji in pri zdravnikih, se zdaj obeta boj tudi za dvig plač v gospodarstvu. Industrijski in storitveni sindikati Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) zahtevajo, da se najnižja osnovna plača, ki po kolektivnih pogodbah dejavnosti znaša v povprečju manj kot 500 evrov bruto, zviša na raven minimalne plače, torej na 805 evrov. Če jim delodajalci ne bodo prisluhnili, se bodo odločili za nadaljnje korake.
V Gospodarski zbornici Slovenije (GZS) so zahtevo sindikatov, ki bi posledično seveda pomenila dvig vseh plač v podjetjih, zavrnili kot povsem nerealno in neuresničljivo. Ob tem so opozorili, da naj bi rast produktivnosti, torej koliko delavci ustvarijo, močno zaostajala za rastjo stroškov dela oziroma koliko jih delodajalci za to plačajo. Kot so zapisali v sporočilu za javnost, naj bi »stroški dela od začetka krize zrasli za 43 odstotkov, kar je bistveno več kot produktivnost, ki je porasla za 31 odstotkov«. Takšno razmerje bi bilo seveda alarmantno, saj bi rast stroškov dela zaradi ohranjanja konkurenčnosti gospodarstva načeloma morala za rastjo produktivnosti zaostajati – vsaj za pol ali eno odstotno točko na leto.
Zadevo smo, kot smo že poročali, preverili na statističnem uradu (Surs) in ugotovili, da je resnica ravno obrnjena. Produktivnost se je namreč med letoma 2009, torej od prvega leta krize, do konca leta 2016 povečala za 12,5 odstotka, stroški dela na zaposlenega pa (vključno s preliminarnimi podatki za lani) le za 10,3 odstotka.
GZS: Nismo zavajali
Na GZS trdijo, da s svojimi podatki niso želeli zavajati. Kot pojasnjujejo, so z njimi zajeli daljše, a po njihovem pravilnejše gibanje stroškov dela in produktivnosti v 10-letnem obdobju, torej od 2007 do 2016, in sicer zgolj za industrijo in ne za celotno gospodarstvo, pri čemer so zaradi mednarodne primerjave uporabili podatke Eurostata. Izhodiščni leti 2008 ali 2009, slednje smo za primerjavo stroškov dela in produktivnosti vzeli na Dnevniku, po oceni GZS nista primerni zaradi dveh izjemno pomembnih dogodkov – leta 2008 je prišlo do Virantove plačne reforme in visokega dviga plač v javnem sektorju, leta 2009 pa do kar 18-odstotnega upada industrijske proizvodnje. Na GZS sicer menijo, da je primerjava stroškov dela na zaposlenega z BDP na zaposlenega, kakor to počne Surs, tudi metodološko sporna.
Zakaj so v sporočilu za javnost, ki so ga povzeli slovenski mediji, zapisali, da stroški dela bistveno prehitevajo produktivnost »od začetka krize«, in zakaj so kot podlago za to vzeli le industrijo in ne celotne ekonomije, niso zadovoljivo pojasnili.
S pojasnili GZS se ne strinja Maks Tajnikar z ljubljanske ekonomske fakultete. »Če hočemo ugotoviti rast stroškov dela in produktivnosti v zadnjem obdobju, je kot izhodišče najbolj pravilno vzeti leto 2009, torej prvo leto krize. Ob tem pa je za verodostojnost podatkov treba upoštevati celotno nacionalno produktivnost in stroške dela in ne zgolj industrije – ta namreč predstavlja le četrtino slovenskega BDP. Poleg tega pa vemo, kaj se je z njo zgodilo med krizo,« je dejal Tajnikar.
