Nastavki za možne razplete so kot vabe na trnku za domišljijo gledalca spretno vkomponirani v monologe in dialoge oseb od prve epizode naprej. Zaplet, izginotje Neže Žakelj, ene od hčera farmacevtskega mogotca, se detektivsko, z nekaj odvodi v slepe ulice, razrešuje vzporedno z razkrinkavanjem resnice o tem, kaj so Vranja vrata, ki v zgodbi nastopajo kot glavna enigma, kot točka, ki vrtinči na videz nadnaravno z realnostjo moraste družinske patologije. Seveda pa gledališče ni televizija in pisec predloge je to upošteval vsaj v smislu strnitve dogajanja na samo štiri epizode.
Po drugi strani pa režiser nadaljevanke, stari znanec slovenskih odrov Aleksandar Popovski, ki je zanjo tudi dal pobudo, v Gazvodovi predlogi namerno ni iskal posebne gledališkosti, ampak je z uvodnimi in odjavnimi špicami in povzetki predhodnih delov televizijsko provenienco projekta še podčrtal. To se ni izkazalo kot slaba odločitev, saj je lahko ravno v iskanju rešitev posnemanja drugega in drugačnega medija gledališkost najbolje prišla do izraza.
Reševanja posnemanja montaže hitrega preskakovanja med kadri se je Popovski lotil s pomočjo scenografije, ki jo je oblikoval s prosojnimi premičnimi zavesami, med katerimi je mogoče z različnimi osvetljavami hitro zgraditi izolirane prostore za prostorsko ali časovno nelinearno povezana dogajanja. Dodatno je to dinamiziral še s projekcijami, najpogosteje v realnem času posnetimi povečavami neposrednega dogajanja na odru.
Veliko delo naredijo igralci, ki morajo biti od prvega dela dalje dovolj zanimivi, a hkrati ostati skrivnostni, da gledalca njihova zgodba zagrabi, a je hkrati še ne zakoličijo. To dobro uspe predvsem nekaterim ženskim likom, ki jim Gazvoda v tej nadaljevanki tudi nameni velik del pogače. Ena od njih je gotovo Tjaša Železnik v vlogi detektivke Kristine, pa tudi teta Polona, alkoholičarka, ki jo igra Mirjam Korbar Žlajpah. Več kot odlično se odreže tudi študentka Mia Skrbinac v vlogi Ide, saj v gledališko situacijo prinese naraven mladostniški jezik, ki postane hrbtenica pripovedi. Kot njena protiutež stoji v dolenjščini naraven Jure Henigman v vlogi Anžeta, pri čemer pa uporaba narečja tokrat ne izpade kot prazen besedni humor, ampak dobra utrditev perifernosti, ki je utemeljena v sami zgodbi – dolenjska kot slovenski ameriški jug.
Gledališke nadaljevanke tega kova so gotovo žanr, ki lahko v gledališče pritegne novo občinstvo, in to brez škode za kvalitetno gledališko izkušnjo, česar za vsako hibridno formo pač ne moremo trditi.
