Spremljajoč lik in delo Mira Cerarja sem pred kratkim namreč prišel do spoznanja, da si je nekje, nekoč – ali kot bi temu rekli v pravniškem jeziku: na neugotovljenem kraju in ob neugotovljenem času – Miro Cerar, vznesen od telefonskega pogovora s tajnico Angele Merkel, prišepnil: »Evropa, to sem jaz.«

Lepo je zvenelo, si mislim, skoraj blagodejno, in Miro si je verjel na besedo. Ustavnopravno gledano je bil izrečeni stavek ravno prav dvoumen, da bi bil lahko nadomestil 102. člen zakona o tujcih ali 23. člen zakona o drugem tiru, in ravno prav puhličast, da bi ga lahko zapisali v ustavo Republike Slovenije. Ali dodali v nagovor Boruta Pahorja ogledalu v predsedniški palači. A Miro Cerar je ta stavek razumel dobesedno.

V svojem prejšnjem življenju bi kot vrhunski prav

Prebrali ste manjši del članka,
če želite nadaljevati z branjem, se morate prijaviti, registrirati ali naročiti.

Registrirajte se povsem brezplačno - vsak mesec imate poleg vseh odprtih vsebin brezplačni dostop do 4 zaklenjenih člankov na spletnem portalu Dnevnik.si ter v mobilni aplikaciji Dnevnik.si.

NAROČI SE PRIJAVI SE

Še niste registrirani? Registrirajte se tukaj.