France Novšak (1916–1991) je svoje najbolj znano delo Dečki, roman iz dijaškega življenja napisal pri rosnih devetnajstih, a nemara to ni nenavadno za kasnejšega časnikarja, prevajalca in slovaropisca, ki se ga sodobniki spominjajo kot samosvojega, zagrenjenega samotarja, ki ni iskal družbe. Njegovo življenje je zaznamovala družinska tragedija, očetu se je namreč po nesreči sprožila puška, ki je ubila Novšakovega starejšega brata, Francetu pa so morali amputirati desno roko; ob priznanju krivde je bil oče obsojen na en teden strogega zapora. Močno ga je pretresla tudi smrt matere, kar kot motiv vpelje v večino svojih literarnih del. Operacija tumorja leta 1969 je povzročila pri avtorju še ohromelost leve roke, a je tudi po tem – kot prej – zavzeto nadaljeval delo.
Pred vojno in po njej je Novšak deloval v založništvu in bil uradnik, med vojno član kulturnega sektorja OF v Ljubljani. Kot v spremni besedi k romanu Dečki zapiše Andrej Zavrl, je avtor svoja besedila objavljal kljub kulturnemu molku, v tem času sta denimo izšla romana Nemir srca in Globoko jezero. Skoraj vsa književna dela – ob naštetih še roman Hudobni angeli ter mladinski deli Alenkina čebelica in Košček koruznega kruha – je izdal pred koncem 2. svetovne vojne, a za povečini trivialne knjige z romantično-sentimentalnimi toni ni dobil priznanja, ki si ga je želel. Nekoliko drugače pa je bilo z Dečki.
Dvoličnost katoliške institucionalne vzgoje
Roman, ki je izšel leta 1938 in je letos doživel drugi ponatis, velja za prvi slovenski homoerotični roman. Novšak je v njem popisal zgodbo dijakov Zdenka in Nanija, ki se v zavodu svete Marije v Zagrebu soočata s prebujanjem erotično-spolne želje. Ta, jasno, ni zavrta le zaradi razmer v družbi, ki v tridesetih letih dvajsetega stoletja homoseksualnosti ni odobravala, temveč tudi zaradi represije katoliške institucije, v kateri bivata mladeniča, razpeta med željo in vero.
Da bi avtor še bolj poudaril dvoličnost katoliške institucionalne vzgoje, podobna skušnjava kot dečka preveva celo vrsto zavodskih dostojanstvenikov. Ravnatelj, sicer duhovnik, ki vztrajno preprečuje intimna srečevanja med dijaki, pase svoje oči na prelepi Zdenkovi zunanjosti, enako očaran je nadškof, ko obišče zavod. Ravnateljev pomočnik klerik opazuje mlada telesa gojencev, ko se preoblačijo v svojih spalnicah, vratarja Peha pa je strah, da bi njegovo prijazno ravnanje z dečki vzbudilo sume o njegovi moralnosti, zato niha med nežnostjo in grobostjo.
Erotika pod prho
Intimnost med Nanijem in Zdenkom, ki se stopnjuje v erotičnem prizoru pod prho, ni edina taka v deškem zavodu, a jo junaka skozi notranje premisleke in medsebojne pogovore najbolj aktivno artikulirata. Četudi še nista prepričana, kako bi svoj odnos, ki je več kot prijateljstvo, poimenovala, jima nenadoma postane jasno, zakaj se gojenci »ne smejo shajati v spalnicah, zakaj se ne smejo držati za roke in okrog vratu, zakaj se ne smejo igrati dolgega mostu, zakaj ne smejo imeti rok v hlačnih žepih in zakaj morajo mlajši govoriti višješolcem vi«.
Dijaka razmišljata, kot bi lahko razmišljal kateri koli dijak danes – zakaj bi se moral kdor koli svoje ljubezni sramovati? S pritiski okolice se, presenetljivo, lažje bori mlajši in bolj svobodomiselni Zdenko kot starejši Nani. Slednji je v nasprotju s prijateljem vzgajan bolj tradicionalno in izhod iz stiske išče v objemu Zdenkove sestre Vlaste. Strahu, da navezanost na Zdenka ni zgolj posledica življenja v zavodu in torej ni le prehodne narave, pa hoče naposled ubežati v odnosu z Zdenkovo prijateljico Biserko, s čimer pa dečka ostajata simbolno povezana.
Kritika zadržano naklonjena
Moderno branje romana osemdeset let po izidu kaže, kako tudi telo, spol in seksualnost ne morejo obstajati zunaj družbenih razmerij, opozarja v spremni besedi Zavrl, saj niso nič tako zelo »naravnega«, temveč družbeni konstrukt: »Ker so Novšakovi protagonisti najstniki, ki te vzorce šele socializirajo, je njihova kontingenca toliko izrazitejša.«
Po pionirstvu je tako mogoče Novšaka postaviti ob bok nekaterim drugim evropskim piscem, ki tematizirajo istosplonost, denimo Oscarju Wildu, Robertu Musilu, Thomasu Mannu… Izid romana je slovensko literarno kritiko razdelil, a mu je bila zadržano naklonjena. Avtorju so očitali preveč papirnate like, a je doživel odobravanje, ker se je lotil težavne teme pubertete in vzgoje, sploh pa sicer nezaželene homoseksualnosti, ki naj bi jo vendarle obravnaval na primeren način.
Četudi je nenavadno že to, da je knjiga leta 1938 lahko izšla, ji je leta 1976 sledil film, ki ga je – na predlog Ivana Mraka – režiral Stanko Jost. Novšak, ki pri snemanju ni sodeloval, je bil menda povabljen na premiero, a se je ni udeležil.
