Ljubezenski odnos njenih najnovejših literarnih junakov ključno zaznamuje razredna razlika – Guido je edini otrok premožne rimske družine, Costantino je sin hišnika, zadolženega za stavbo, v kateri živijo Guidovi. Prvi živijo v razkošnem stanovanju v višjih nadstropjih, drugi v kleti, rimska družba osemdesetih pa ne predvideva, da bi se fanta – čeprav sta iste starosti – med seboj »mešala«. Ne v prijateljskem smislu, še manj v ljubezenskem. A kljub nihilistični in do snobovstva prignani naravi odraščajočega zdolgočasenega Guida, ki je prepričan, da sodi hišnikov sin »v razcapano človeštvo, ki s svojo težo obremenjuje zemljo in jo dela žalostno, primerno za strahopetce«, in kljub značaju zadržanega, intelektualno podrejenega, a fizično nepremagljivega mladega športnika Costantina se fanta usodno zapleteta na šolskem izletu.
Očrt identitetnega razvoja neobrzdanega Guida, ki je obenem tudi pripovedovalec, ter stiske, v kateri se zaradi svoje spolne usmerjenosti znajde tradicionalistični Costantino, uvodoma napeljuje k obetavnemu, večplastnemu romanu. Četudi se namreč junaka odločita za razhod in življenje v mirnem družinskem pristanu, se po dvajsetih letih spet srečata in odtlej sta ljubimca. In ko se po več sto straneh zazdi, da bi lahko kalvarijo nenehnih skrivalnic, ki vse bolj izgubljajo potencial za spodbujanje pripovednega toka, naposled končala in svojo zvezo – osvobojena vsaj lastnih strahov – zaživela polno, sta v južni Italiji žrtvi homofobnega napada. Tovrsten vdor realnosti komaj preživita, ne preživi pa ga njuna zveza.
Slabo jo odnese tudi roman Mazzantinijeve, ki se po nepotrebnem izteče v kliše – Costantino se vrne k ženi in skupaj zaživita v verski skupnosti, v kateri naj bi našel moč, da premaga svojo homoseksualno (proti)naravo, ki je, kot nakaže avtorica, posledica tega, da ga je v otroštvu spolno zlorabil Guidov stric. Kar Guida požene v smrt. Namesto kompleksne pripovedi, h kateri bi gotovo pripomoglo odločnejše prevpraševanje vrednot današnje družbe in vpeljava novih pripovednih perspektiv, denimo Costantinove, smo torej dobili konvencionalni emocionalni spektakel, ki se nevarno približuje trivialnemu. Tudi jezik in slog, ki mestoma povsem po nepotrebnem silita v arhaično, razčustvovano metaforiko (»Osupla sva se dvignila pod plastičnim oranžnim nebom, se sklonila kakor možje pri žetvi in v tem neskončnem sijaju požela najino žito.«), namesto poglobljenega družbenega romana napeljujeta k sentimentalni konservativni pop pripovedi. Zgolj eni tistih, skratka, ki bralca ne vznemirijo za več kot en večer.
