Tomaž Grubar, glasbenik, producent številnih medijskih projektov in podjetnik, se je konec leta 2012 lotil posebnega eksperimenta, ki ga je kronološko popisal v knjigi Odklon 2013. Na vprašanje, ali se je v tem obdobju odvajal zgolj od mobilnega telefona ali kar od vseh elektronskih naprav, odgovarja: »Predvsem sem se odvajal od odvisnosti od mobilnega telefona. V tem času so se že množično pojavljali telefoni, ki omogočajo internetno povezavo. Spoznal sem, da vse to pelje v nenehno stalno dosegljivost, kar seveda povzroča stalni psihični pritisk. Zato sem v svojem življenju želel vzpostaviti red. Do elektronske pošte dostopam predvsem doma za računalnikom, telefonu pa sem se odrekel, ker me je zanimalo, kaj vse se bo dogajalo z mano.«
Zasvojenost se kaže tudi v fizični obliki
Potem ko je Grubar tri mesece zapisoval vsebino telefonskih pogovorov, je ugotovil, da je vse skupaj velika praznina. Šele kasneje se je lotil eksperimenta, torej odvajanja od mobilnega telefona, in vse to sproti zapisoval. Torej je knjiga nekakšen dnevnik? »Na določen način je. Vendar si nisem zapisoval vsakega dneva posebej. Zapisoval sem stvari, ki so se dogajale, predvsem pa stvari, ki kažejo, da gre pri tem za določeno vrsto zasvojenosti. Po moji oceni gre za bistveno večjo zasvojenost, kot je katera koli druga znana zasvojenost in odvisnost,« pravi.
Lahko v današnjem svetu živimo brez mobilnega telefona oziroma elektronskih naprav? »Ne vem, ali se da brez tega živeti. Vem pa, da je danes to izjemno težko, predvsem zato, ker je človek težko izločen iz mobilne čredice. Vsi namreč gledajo v pametne telefone, nihče več ne more živeti brez tega. In če je posameznik drugačen, se pri tem tudi zelo nelagodno počuti,« odgovarja Grubar. Da vse to preneseš, moraš biti zelo samozavesten in psihično močan, vsak posameznik pa lahko tudi sam preizkusi, ali je res zasvojen. »Že v tednu dni prideš do spoznanja, da si odvisen. Pojavita se tresavica in tesnoba, počutje je izjemno slabo,« našteva. Do dneva, ko se je odločil za odvajanje od mobilnega telefona, razumsko sploh ni razmišljal o tem. »Ko pa sem se eksperimenta lotil, sem vse to počel zelo analitično, veliko sem razmišljal in bral, čeprav o tem obstaja bolj malo literature. Na koncu sem dobil potrditev, da gre za zasvojenost.«
Grubar se je po letu dni, torej po končanem eksperimentu, odločil, da bo pri sebi uvedel določene spremembe. Pametnega telefona zdaj nima, ampak ima povsem navaden »predpotopni« mobilni telefon, strogo pazi tudi, kje dostopa do elektronske pošte. Večina njegovih znancev, prijateljev in sorodnikov se je že navadila, da prek telefona ne klepeta, pogovori so namreč kratki in jedrnati. Ker pa je oče najstnika in osemletne hčere, nas je zanimalo, ali zdaj otrokoma omejuje dostop do mobilnih naprav. »Ne, ker mislim, da je pomemben predvsem zgled, ki ga starši dajemo svojim otrokom,« dodaja Grubar.
Klinike za odvajanje od interneta
Nedavno so v hrvaški prestolnici odprli prvo kliniko za odvajanje od interneta. Namenjena je predvsem zdravljenju mladih uporabnikov svetovnega spleta, ki so odvisni od igranja spletnih iger, spletnih klepetalnic in družbenih omrežij, postopoma pa bodo program razširili tudi na druge odvisnosti, ki jih povzroča svetovni splet. Tovrstna klinika je ena izmed prvih na Balkanu, sicer pa v svetu takšne klinike niso nikakršna novost. Tako so pred dvema letoma v londonski zasebni psihiatrični bolnišnici Nightingale uvedli program za odvajanje od odvisnosti od interneta, ki je prav tako namenjen mladostnikom, starim od 15 do 17 let, v program pa se lahko vključijo tudi otroci, stari 12 let. Britanski mladostniki se lahko odločajo za individualno intenzivno ali za skupinsko terapijo. V Združenih državah Amerike so že pred osmimi leti uvedli program za odvajanje od internetne zasvojenosti, a tovrstne klinike še nimajo. Lani poleti so v Alžiriji odprli prvo zasebno kliniko za odvajanje od facebooka, na Kitajskem pa obstajajo tako imenovani centri za urjenje otrok, odvisnih od svetovnega spleta.
