Sprva so hodili v koraku s časom, potem so ga prehiteli, danes hodijo malo za njim, malo vzporedno z njim. S tem stavkom bi lahko neškodljivo povzeli kariero Depeche Mode, ki je po albumu Violator (1990) ali s koncem na novem valu splavljenih sintetičnih osemdesetih let (kot smo jih poznali in imeli radi) neprizadeto nihala med aktualnim in reciklažo. Depeši si nekaj takšnega lahko privoščijo, saj so dokaj neopazno pretentali svet, kot se je ob izidu albuma Black Celebration (1986) slikovito izrazil Martin Gore. Ali res?
Pot navzgor
Depeche Mode je začel kot tipična deška skupina svojega časa. Ničesar posebnega ni bilo na članih ali v njihovi glasbi. Povsem nenevarno so se zvrstili med sorodne Haircut 100 ali Heaven 17. V tej brezoblični luči smo jih spoznali tudi pri nas, saj se je v oddaji Videomix pogosto odvrtel video Just Can't Get Enough s prvenca Speak & Spell (1981). Do naslednjega ali ponovnega snidenja z njimi, tokrat »v živo«, se je zgodil odločilen premik na celi črti. Skrito v ozadju je prišlo v ospredje, kar je začutil tudi lastnik založbe Mute, Daniel Miller. V oddaji Thommy's Pop Show 1984 so člani skupine v skladbah Blasphemous Rumours in People Are People z macolo udarjali po zidakih, z železnimi palicami po rebrasto visečih ceveh in cevastih zvonovih, vrteli kolesa in »navili« sintetizatorje do konca. Postali so Einstürzende Neubauten ali Fad Gadget sintetičnega popa ter počeli vse tisto, kar bi prej pričakovali od avantgardnih umetnikov raznih umetniških akademij. Takšen premik je sicer napovedovala že mala plošča Everything Counts, vzeta z albuma z zgovornim naslovom Construction Time Again (1983).
Berlinska »okužba«
Hkrati so se, predvsem osrednji pisec Martin Gore, seznanili z utripom demimonda in undergroundom Berlina. Vrnitve nazaj tako ni bilo več. Depeche Mode so s Some Great Reward (1984) v širšem kontekstu pop glasbe prebudili občutke prijetnega nelagodja, prepolnega lomečih se industrijskih polifonij v funkciji prepleta sintetičnega popa in temnega novega vala. In spregovorili o homofobiji, rasizmu, drugačnih spolnih praksah, vprašanju obstoja božjega…
Ko so naslednjič, leta 1987, nastopili na prednovoletnem šovu v Dortmundu, so že bili kulturni fenomen. Posredovali so muziko za množice, ki je s poslušalci odprto komunicirala s predanimi himnami o grehu in kazni ter nenavadnih ljubeznih. Na svoje stroške so odhajali za železno zaveso in že leta 1984 nastopali v Brnu in Poznanju, leto kasneje v Varšavi in Budimpešti, pozneje pa tudi v Pragi in Vzhodnem Berlinu, kar se jim zdaj z dividendami bogato obrestuje. Tam jih kritika ni gledala z začudenjem, kot na primer v ZDA, kjer so se v Orwellovem letu v medijih skeptično vpraševali, kje sta bobnar in kitarist.
Leta 1988 so se vrnili ter si v velikem slogu podredili tudi Ameriko, kar je na filmski trak (101) ujel režiser D. A. Pennebaker. Tudi male plošče so izbirali in izdajali povsem po svojem občutku. Krivulja se je enkrat »morala« obrniti navzdol. Mnogi najrigidnejši oboževalci še danes štejejo kot zadnji pravi album skupine Songs of Faith and Devotion (1993), zadnji, na katerem je sodeloval Alan Wilder, ki je po prvencu nasledil Vincea Clarka. Optimizma jim tudi v najtežjih trenutkih med sprehodi skozi osebni in skupinski omamni pekel ni zmanjkalo, kar je čutiti zlasti od albuma Playing the Angel (2005) dalje. Mednje sodi tudi nedavno izdani Spirit, ki znotraj številnih retropotez iz spomina takoj prikliče najboljše inovativne prijeme od prej omenjenega albuma dalje v enačbi z industrijskim minimalizmom, ki jih omogoča sodobna elektrorockovska produkcija.
