Nasploh je Salif Keita za poslušalce hvaležen glasbenik misijonar. Že vnaprej nekako slutimo ali vemo, kaj lahko od njega pričakujemo, in na koncu v pretežni meri to tudi dobimo. Pustimo nekatera drobna odstopanja, ki na trenutke skladbe nekoliko »zamašijo«, vsaj dokler se človek ne ujame v repetitivne omamne poliritmije, ki ga spontano odpeljejo po (navidezni) poti od afriškega popa do tradicije in nazaj. K temu je treba dodati tudi dokaj neizrazite začetke skladb, kot neki trnek, vržen s kitare, ki čaka, da se na melodijo »ujamejo« preostali člani zasedbe. To ni mišljeno slabšalno, prej narobe, saj skladbe usmeri v njihovo bistvo, kjer nas nagovori polnost zvoka in čista, neponarejena emocija kot sad zanosne izvedbe in izmenjave informacij ter vibracij v odnosu med izvajalcem in poslušalcem. Jezikovna ovira pri tem ne igra nobene bistvene vloge. Salifov soul namreč nagovarja mimo vseh meja, tako namišljenih kot stvarnih, saj nikdar ne vztraja pri vsiljeni žanrski preciznosti ali stilski premočrtnosti. V njegovih godbah je od vsepovsod jasno izražen, po svoje celo »zahtevan« svobodni pristop, kjer v večini primerov glasbeniki igrajo svoje parte sočasno v funkciji kolektiva, a pri tem v ničemer ne preglasijo poliritmičnih tapiserij, rokovskih »zafrkancij« in spokojnosti bluesa. Tudi (redki) solistični izpadi imajo smisel; v skladbo niso umeščeni le zaradi prevečkrat precenjenega aplavza iz publike, temveč zaradi pozornosti do posameznika. Po dolgem času je bilo slišati (celo razmeroma kratek!) bobnarski solo, res vreden pozdrava. V slabih dveh urah smo bili tako deležni izvrstnega živopisnega mozaika zahodnoafriških glasb.
Kritika koncerta Salifa Keite: Od afriškega popa do tradicije in nazaj
Salif Keita sodi v prvo generacijo afriških glasbenikov, ki so se približali povprečnemu zahodnemu ušesu. Večji del zahodnjakov je v drugi polovici osemdesetih let, torej ravno v času, ko je tako imenovani trend world music zajemal najdaljši zalet, stopil v stik z raznovrstnimi afriškimi godbami. Kar seveda ne pomeni, da je Keita na sceno stopil tako pozno, če na popularno glasbo pogledamo širše. Do tega, za Evropejce prelomnega trenutka je namreč premagal že marsikatero visoko oviro in očitek ter se zavezal in poklonil glasovom okolja, iz katerega je izšel, ki do njega ni bilo vedno prijazno. Od zunaj narekovane notranje drame mu vseeno niso vzele poguma in tovrstno »nenaklonjenost« je obrnil sebi v prid. Strpno in vizionarsko je čakal na svojo priložnost, da je (o)plementil svoj afriški soul, tako v umetniškem kot življenjskem pogledu. Z osmišljeno vizijo se je sicer iz varnega zavetja (Pariz) odprl vsemu svetu ter z na novo pridobljeno duhovno avtoriteto začel ozaveščati o ključnih problemih svojega podnebja. Kot mi je zaupal v pogovoru: »Moj namen ni samo zabavati ljudi, temveč jim tudi posredovati sporočilo o svobodi.« S plesom etnično in narodnostno pisanega občinstva na odru in pod njim mu je to nedvomno uspelo.
