Kos hrustljavega rženega kruha, okusna domača klobasa ali krapi, kot jih znajo narediti zgolj v Ratečah, lahko človekov obisk Alp za vedno vtisnejo v spomin. Prehrana in opravila, povezana z njo, pa so za prebivalce Alp v katerem koli kraju, dolini ali na planini v 14 državah tudi pomemben vir identitete. Pogosto nastajajo na osnovi starodavnih nasvetov, receptov in navad, ki jih prebivalci Alp vzdržujejo še danes.
Eden od ciljev je tudi Unescov seznam
V mednarodnem projektu AlpFoodway, v katerem sodeluje tudi Slovenija, želijo sodelujoči skupaj z lokalnimi prebivalci ta del dediščine raziskati, popisati in ji pomagati, da bi se še naprej – tudi tržno – uspešno razvijala. »Morda pa nam leta 2019 na sklepnem dogodku v Milanu uspe dokument predlagati celo Unescu v presojo za uvrstitev na seznam kulturne dediščine,« je navdušen Cassiano Luminati, direktor švicarske organizacije Polo Poschiavo, ki vodi projekt.
Kaj od tistega, kar je značilno za mize v slovenskih alpskih krajih, se bo znašlo na tem seznamu, je po besedah Klemena Klinarja iz Razvojne agencije Zgornje Gorenjske (Ragor) odvisno od posameznikov, organizacij, ki se bodo v projekt vključili. »Izbor naših jedi, običajev, povezanih s hrano, njeno pridelavo in predelavo, bo narejen s pomočjo javnosti. Predlagali bodo tisto, kar se jim zdi pomembno. Zagotovo se bo na njem znašla rateška kulinarika z rateškimi krapi. Tudi značilnega bohinjskega sira mohanta ne smemo izpustiti, ki že ima geografsko zaščito,« navaja nekaj primerov.
Podrobneje o rateški kulinariki
Pri popisovanju hrane kot kulturne dediščine je po Klinarjevih besedah pomembno tudi vse drugo – od paše ovac na travnikih do tradicionalnega žetja žita, predelave mesa v mesnine in podobno. »Na Gorenjskem želimo v alpski register zabeležiti okoli 15 enot, pri tem pa računamo na pomoč posameznikov, lokalnih skupnosti in organizacij.« V pilotnem projektu pa bodo v Ragorju natančneje raziskali kulturno dediščino Rateč. Želijo izdati knjigo o lokalni kulinariki, praznični in sezonski prehrani, pridelavi hrane in o narečnih poimenovanjih živil in jedi.
»Na prvi pogled je nenavadno, da se agencija, ki skrbi za razvoj, ukvarja z zgodovino,« pravi direktor Ragorja Stevo Ščavničar. »Vendar se močno zavedamo, da je razvoj brez zavedanja korenin lahko jalov.« Da pa korenine ne bi strohnele, temveč bi postajale vse krepkejše, pa bodo sodelujoči v projektu lokalnim skupnostim radi pomagali oblikovati tudi marketinški model, ki bi poskrbel za ohranjanje prehrambne tradicije in njeno ustrezno promocijo na trgu, dodaja Luminati. Na podoben način so v švicarskih in italijanskih Alpah že poskrbeli, da tradicijo pridelave rži in peke rženega kruha poznajo – in kruh kupujejo – ljudje daleč naokoli.
