Veganstvo je tudi v Sloveniji že postalo sprejemljiv del popkulture, če ne celo pravi hit. To dokazujejo vegeburgermanija, ki je zavladala Sloveniji, cene, po katerih se prodaja vegansko blago v trgovinah, in ne nazadnje obisk petega Vegafesta.
Na festivalu tudi živali, a ne na krožnikih
Na Pogačarjevem trgu se je ves dan gnetla pestra množica malikovalcev veganske prehrane, naključno mimoidočih radovednežev in po središču tavajočih turistov, ki so na poti do fotografiranja z zelenimi zmaji na bližnjem mostu prišli pogledat še čare slovenske veganske scene v obliki predavanj, glasbe, modne revije, plesa, športa in seveda pokušanja ter spoznavanja veganske kuhinje. No, tudi živali je bilo opaziti. Ne sicer na krožnikih, ampak na umetniških slikah, logotipih, plakatih, knjigah, slikah in majicah pa tudi na povodcih, saj je veliko obiskovalcev na vegansko ekskurzijo odpeljalo tudi svoje mesojede prijatelje, ki so včasih zaradi zavozlane ovratnice povzročili kakšen manjši zastoj. Ampak navsezadnje je šlo za dan, ko se javnosti poskuša razložiti, da resnični človekovi prijatelji niso samo mačke in psi, ampak tudi pujski, kokoši, koze, ovce, ribe, in dan za predstavitev trajnostnega načina življenja brez živalske materije na krožnikih.
Veganske hrane za domače živali med dobro založenimi stojnicami sicer ni bilo opaziti, čeprav psi in mačke, ki se prehranjujejo vegansko ali vegetarijansko, sploh niso več tako zelo redek pojav v sodobni družbi. Dokaz za to, da naj bi bila vegetarijanska hrana zdrava tudi za pse, je angleški pes Bramble, ki je bil vse svoje življenje popoln vegan. Dočakal je 27 let in je bil v času svoje smrti, leta 2002, Guinnessov rekorder kot najstarejši pes na svetu. Kot je v intervjujih razlagala njegova lastnica, je vse življenje jedel le kuhan riž, lečo in organsko pridelano zelenjavo.
Veganman – mož, ki ruši stereotipe
Kot pravijo organizatorji iz Slovenskega veganskega društva, je glavni namen festivala vsako leto enak. Da ljudem, ki jedo vse in se pogosto sprašujejo, kaj vegani sploh jedo in ali je njihova prehrana res omejena samo na jabolko, korenček in solato, razložijo, da to še zdaleč ni res.
Letošnji adut, ki so ga iz rokava potegnili organizatorji, da nejevernim pokažejo, da tudi v veganih tiči supermoč, je bil Guinnessov, evropski in svetovni rekorder v raznih tehnikah dviganja uteži in stvari Patrik Babouminan. Slovenkam in Slovencem je Babouminan prišel pokazat, da je 280 kilogramov mogoče dvigniti tudi, če se prehranjuješ zgolj z rastlinsko prehrano. Izredno simpatičen možic, ki z umetelno brado in gigantskimi zalizki na prvi pogled deluje kot kakšen lik iz Gospodarja prstanov ali Igre prestolov, je armensko-iranskih korenin, živi in presega rekorde pa v Nemčiji, kamor je prebežal s starši.
Patrik je, oblečen v podaljšane bermuda hlače in črno majico brez rokavov, svoj prvi nastop začel s 100-kilogramskimi utežmi, nato so asistenti povečevali težo na 140, 180 in naprej. Nekaj korenjakov iz občinstva mu je nekaj časa sicer poskušalo slediti v dvigovanju, vendar so pri 180 kilogramih obupali. Za dvig 220 kilogramov si je »Der Veganne Mann«, kot ga kličejo v Nemčiji in kjer si je med drugim priboril tudi naslov najmočnejšega Nemca, na zapestja nadel usnjene zapestnice, pri dvigu 260 kilogramov pa si je okrog života zategnil še pas. Napovedan dvig 280 kilogramov je prihranil za večerno predstavo. Po opravljenem športnem nastopu se je okrepčal z enim izmed burgerjev, podpisoval svojo knjigo in se z veseljem pridružil mimoidočim za selfi ali klasično fotografijo. Ob svoji stojnici je po prvem delu nastopa povedal, da mu mnogi še vedno ne verjamejo, da je na njegovem jedilniku le veganska prehrana. »Vsi tekmovalci, proti katerim tekmujem, se prehranjujejo z mesom. Marsikdo je še vedno v dvomih, da sem popoln vegan, ampak to je zato, ker veganstvo še vedno povezujejo s tem, da ves dan žuliš zeleno solato. Ko sem postal vegan, sem že naslednje leto postal evropski prvak in podrl tri svetovne rekorde. Tisti, ki me ne poznajo osebno, še vedno govorijo, da ponoči, ko me nihče ne vidi, gotovo jem meso, ker je s tovrstnim prehranjevanjem v tem športu nemogoče zmagovati,« je z globokim glasom in nemškim naglasom angleščine smeje razlagal Babouminan.
Preden je postal vegan, je že podiral rekorde in ni jedel mesa, saj je bil vegetarijanec. Za zajtrk se vsak dan okrepča z liter in pol rastlinskega proteinskega šejka z okusom čokolade, skupaj z bananami in sojinim mlekom. Za kosilo pa ima najraje riž z oreški in veliko tofuja in stročnice. Babouminan je kot vegan in svetovni rekorder med mesojedimi silaki tudi velika zvezda interneta in nasploh medijev, piše knjige in je razpet med svetovanjem podjetjem, ki se ukvarjajo z opremljanjem in gradnjo fitnesov, ter delom aktivista za pravice živali in promocijo veganstva. Nad Ljubljano je bil navdušen in za nagrado je vsem, ki so v poznih popoldanskih urah še postopali naokrog, dvignil še 280 kilogramov železja v obliki uteži.
Junaki veganske revolucije
Slovenska veganska kulinarična produkcija, ki se oglašuje kot izključno veganska, je še rahlo omejena in je za zdaj bolj kot ne vezana na lokale s hitro prehrano, gostilnice s kosili ali na dostavo juh, sladic in sendvičev ter priprave namazov in omak. To je bilo vidno tudi na festivalu. Med veganskimi specialitetami še vedno prevladujejo vegeburgerji, ki razen nekaterih izjem močno spominjajo na svoje mesne sorodnike, juhe, mineštre, sladice in zelenjavne specialitete orientalskih in azijskih kuhinj.
Tudi na izboru za naj jed Vegafesta je komisijo najbolj očaral falafel. Maja Hrovat, predsednica Slovenskega veganskega društva, je ob koncu festivala povedala, da se strinja, da je bilo bolj inovativne kuhinje na festivalu malo, kar povezuje z visokimi cenami bolj kreativne veganske kuhinje. »Že burgerji niso poceni, če bi na stojnicah prodajali bolj kreativno hrano, bi bilo še dražje. V naslednjih letih si želimo, da bi bolj razbili mit, da je veganska hrana predraga, ampak osnovni cilj, da ljudje sploh vedo, kaj pomeni biti vegan, je izpolnjen.« To se po njenih besedah opazi po vsakoletnem večjem številu sodelujočih na festivalu in obiskovalcev ter sledilcev na družabnih omrežjih. Pa tudi število članov društva narašča.
Da je bil glavni namen, osvoboditev živali iz prehranjevalne verige, za kar se zavzemajo organizatorji, dosežen, je vsekakor dokazal možak kakšnih 60 let, s klobukom na glavi in z belo vrečko v roki, ki je prišel vreč oko na čudake, ki ne jedo mesa, in to naravnost iz mesnice. No, tudi kakšen špricer ali pivo je gotovo padlo vmes, saj se je rahlo vzhičen v krogu še dveh prijateljev glasno pohvalil, da v življenju še ni jedel nič, kamor ni pujsek pomočil vsaj nogic. A da je, kot je strokovno ocenil in si med govorjenjem s papirnatim prtičkom brisal rokav, kamor je tekla omaka iz fižolovega burgerja, »tale stvar presenetljivo dobra in podobna ta pravemu burgerju in da bi komot to še kdaj jedel«. Če ne drugega, je vsaj za kratek čas postal eden izmed junakov veganske revolucije, kot je v enem izmed svojih komadov z večkratnimi klici »Be a part of a vegan revolution« obiskovalce nagovarjal hrvaški raper IFeel, ki je poleg Trkaja posebej za Vegafest prispeval svoj kratek pevski nastop.
