Že v uvodnem prizoru, ko je kamera spremljala prihod predsednika države Boruta Pahorja pred Delavski dom, me je zmotilo, da ob hoji mimo številnih praporov televizija igranja trboveljske godbe ni spremljala tonsko, temveč je tedaj v televizorju v presledkih le dvakrat malo zaškrtalo.
Tudi začetek proslave je bil za Zasavje, pa tudi sicer, dokaj nenavaden, kajti govorca na proslavi je napovedalo le ozvočenje, brez vidne in fizično prisotne napovedovalke. Posebno je bilo tudi to, da navzočih na proslavi, predstavnikov slovenskih občin, družbenopolitičnih predstavnikov, predsednika vlade in predsednika države, ni v imenu gostujoče občine pozdravila tamkajšnja predsednica ali predsednica ZZB iz Trbovelj. Slavnostni govornik dr. Milan Brglez je nazorno opisal revolucionarno pot trboveljskih in zasavskih rudarjev in tamkajšnjega življa ter z izbranimi besedami izrekel nekaj globokih misli in resnic, saj je, po mojem mnenju, v tem trenutku to naš edini politik, ki si upa na glas spregovoriti tudi o naših napakah.
Nekaj besed je namenil posameznikom iz Trbovelj in Zasavja in posebej omenil Zagorjana dr. Janeza Drnovška, z orisom njegovega življenjskega dela in boja za zdravje. Pri orisu naše zgodovine je govornik povedal, kako smo se postavili za svojo svobodo in se uspešno zoperstavili tistim, ki so nam jo hoteli vzeti. Naš vstop v schengensko in evrsko območje pa je govornik ocenil, kot da je to na nas delovalo uspavalno in smo se začeli sprijaznjevati s pogoji, ki nam jih diktirajo, postavljajo in vsiljujejo drugi, močnejši in bogatejši. To so bile okvirne misli govorca, ki jim je bilo vredno prisluhniti.
V nadaljevanju praznovanja pa smo gledali iz konteksta iztrgane citate in prizore knapa Antona Lista, ekološkega aktivista Uroša Macerla, sodobne umetnike skupino Laibach ter Mišo Jazbec. V ozadju tega odrskega dogajanja pa smo spremljali stripovske grafike in poslušali izbrano udarno glasbo. Tudi konec proslave je bil za ta čas dokaj nenavaden. Nihče se ob koncu ni zahvalil nastopajočim, nihče ni niti z besedo spregovoril navzočemu občinstvu in jim zaželel prijetnega prvomajskega praznovanja. Res so čudne, kar prečudne, te sedanje državne proslave.
Tudi pri ponovnem prevrtavanju celotne proslave mi ta ni postala prijazna, proslava je bila mrzla, odtujena od ljudi, za Nezasavce težje razumljiva. Na proslavi so bili ljudje selekcionirani v dve različni dvorani, eni veličastni, glavni in preostali v kinodvorani, ti so se morali zadovoljiti z monitorjem.
Trbovlje so bile zastražene in zato povsem nedelavske in nerudarske. S to proslavo je bila po mojem mnenju povožena in iznakažena miselnost zasavskega človeka, saj je bila delana oziroma režirana zunaj Zasavja. Mislim, da se avtor te proslave ni nikoli srečal s toplino, prisrčnostjo, gostoljubnostjo in prijaznostjo zasavskega človeka, nekdanjega knapa, navajenega in prilagojenega na najtrše življenjske razmere, okoliščine in vsakdan. Tu v Zasavju in Trbovljah je bilo vedno svetlo in prijazno, pa čeravno tudi več sto metrov pod zemljo v rudarskih rovih in jaških, in tukajšnji knap je tak način življenja, težkega in bornega, jemal za svoj vsakdan.
Tukajšnji ljudje, po mojem mnenju, še vedno razumejo proslavljanje državnega praznika z godbo in koračnicami. Ali so se naši ugledni državni predstavniki zbali Zasavcev, da so se tako zastražili in obdali z varuhi reda in miru, da so morali navzoči skozi detektorje? Ali se morda bojijo, da bo ljudem in narodu nekoč prekipelo, ker se bodo naveličali tega našega cincanja, neodločnosti, površnosti, brezbrižnosti in neposlušnosti?
Ali so se počasi začeli zavedati, da bo treba začeti delati bolj odgovorno, bolj gospodarno, z večjim občutkom za ljudi in denar, ki ga ni na pretek in vendar z njim ravnamo kot nezreli gospodarji, in da bo treba v prihodnje, kot smo slišali od govornika, odgovarjati za svoja dejanja? Tu imam v mislih termoelektrarno TEŠ 6, vlaganje in pokrivanje izgube v naše banke brez dna pa zdaj razprtije okoli predvidene gradnje železniškega tira po Kraškem robu.
V dnevih po proslavi sem iz pogovorov s številnimi Zasavci razbral, da ni bilo nikogar, ki bi mu bila proslava prikupna in posebno prijazna, in prav nihče se o njej ni izrekel pozitivno. Skupna ugotovitev je bila, da letošnja proslava, namenjena praznovanju državnega praznika dneva upora, ni imela duše, zato jo bom v svojem spominu nosil kot neki izstrelek iz Ljubljane, ki se je zgodil v Trbovljah, a je žal zgrešil osnovni cilj.
Janez Turk, Dob
