Emmanuel Macron se je rodil 21. decembra 1977 v Amiensu, na severu Francije, očetu nevrologu in materi pediatrinji, oba sta bila tudi profesorja na tamkajšnji medicinski fakulteti. Velik del otroštva je preživel pri stari mami, ravnateljici osnovne šole, ki je izšla iz skromnih razmer. Pomagala mu je pri učenju in bil je vedno najboljši v šoli. Od malih nog je igral klavir, pa tudi tenis in nogomet. Ko je bil star 15 let, ga je v jezuitski gimnaziji v Amiensu, kamor je hodil, na gledališkem krožku za vse življenje zaznamovalo srečanje s 24 let starejšo profesorico francoščine Brigitte Trogneux, materjo treh otrok. Z njo se je leta 2007 poročil.
Po gimnaziji je študiral različne stvari. Najbrž je tudi zaradi svoje precej starejše partnerice blestel v književnosti. Nekaj časa je bil asistent znanega francoskega filozofa fenomenologa Paula Ricoeurja. Macron je med drugim preštudiral tudi Heglovo Filozofijo pravice, v kateri je politika kot skrb za skupno dobro vseh poleg filozofije ena najbolj vzvišenih dejavnosti, ki človeku omogoča stik z umno dejanskostjo sveta, obenem pa naj bi blažila kapitalistični gospodarski sistem. V ekonomiji je sicer sprva zagovarjal keynezianstvo proti neoliberalizmu. Vpisal se je tudi na elitno École nationale d'administration, (ENA, Nacionalna upravna šola), ki jo je po drugi svetovni vojni ustanovil Charles de Gaulle, da bi zagotovil kariero na pomembnih položajih v državi tistim, ki si to zaslužijo s svojim znanjem.
Afera s sobarico odprla pot
Leta 2004 je po diplomi na ENA postal finančni inšpektor. Leta 2008 se je zaposlil v banki Rothschild in po nekaj letih prenehal biti član Socialistične stranke. Menda je bil razočaran, ker leta 2007 ni mogel kandidirati za poslanca. Še leta 2010 so mu v tedaj vladajoči desnici, neuspešno, ponujali položaj sodelavca tedanjega premierja Françoisa Fillona. Na začetku leta 2011 je pred primarnimi volitvah socialistov podprl Françoisa Hollanda, s katerim se je seznanil leta 2006. Sprva se je zdelo, da Hollande nima možnosti za zmago. A potem je maja 2011 favorit Dominique Strauss-Kahn zabredel v afero s sobarico v newyorškem Sofitelu in Macron je lahko začel upati na visok položaj. Leta 2011 je tudi že, sicer zaman, predlagal Hollandu, naj obljubi davčno razbremenitev podjetij, da bodo bolj konkurenčna na svetovnem trgu.
Ko se je maja 2012 Hollande vselil v Elizejsko palačo, je Macron s 34 leti postal pomočnik predsednikovega generalnega sekretarja. S svojim precej desnim pogledom na gospodarstvo in socialno politiko je jeseni 2013 že razmišljal o tem, da bi zapustil socialistično vlado. A kmalu zatem mu je zaradi neprestanega naraščanja brezposelnosti vendarle uspelo uveljaviti davčno razbremenitev podjetij. Leta 2014 pa se je konflikt med desnim in levim krilom vlade zaostril in iz vlade so izstopili levičarski ministri. Hollande je nato Macrona postavil za ministra za gospodarstvo, ker je hotel pokazati, da misli resno z davčno razbremenitvijo podjetij in da noče konflikta z Nemčijo. Kot gospodarski minister je Macron poskušal predvsem liberalizirati zakon o delu.
Z gibanjem Naprej do zmage
Aprila 2016, sredi demonstracij in stavk proti zakonu o delu, ko je Hollande imel samo še 10-odstotno podporo, je Macron ustanovil svoje gibanje Naprej (En Marche), s čimer je dal vedeti, da ima predsedniške ambicije. Dejal je, da želi zbrati ljudi, ki bi radi Francijo spremenili, jo »prilagodili sodobnemu svetu« in presegli delitev na levico in desnico. Predvsem so bile v ospredju njegove pozitivne osebnostne lastnosti: optimizem, dinamičnost, pragmatičnost in humanistični ideali.
Konec avgusta je izstopil iz vlade, novembra pa se razglasil za predsedniškega kandidata. Nato je konec novembra na primarnih volitvah desnice izpadel precej sredinski Alain Juppé in Macron je prišel do podpore dela desnosredinskih volilcev. Na primarnih volitvah levice konec januarja pa je izpadel Manuel Valls, njegov edini tekmec za levosredinske volilce (potem ko Hollande ni kandidiral). Nekaj dni pred tem pa je izbruhnila afera z ženo Françoisa Fillona, s čimer se je Macronu odprla pot v drugi krog. Kmalu se je tudi izkazalo, da Marine Le Pen, ki dolgo časa ni vstopila v volilno kampanjo, s svojimi nastopi čedalje bolj izgublja podporo, in pot do izvolitve najmlajšega francoskega predsednika je bila dokončno odprta.
