Novoizvoljeni francoski predsednik Emmanuel Macron je včeraj dvakrat praznoval zmago. Najprej svojo nedeljsko volilno, po kateri je Francozom obljubil, da bo združil precej razklano državo ter da bo poslušal tudi tistih enajst milijonov državljanov, ki so podprli njegovo tekmico Marine Le Pen in poskrbel za to, da več ne bodo imeli razlogov voliti zanjo. Potem pa je praznoval še dan zmage nad nacisti v drugi svetovni vojni, ki jo Francozi obeležujejo 8. maja. Macron je položil venec na grob neznanega vojaka pri pariškem Slavoloku zmage. Simbolično je to storil skupaj z odhajajočim predsednikom Françoisom Hollandom, s katerim ga ne povezuje le primopredaja položaja, ki jo bodo opravili v nedeljo ob Macronovi prisegi. Macron je bil gospodarski minister v Hollandovi vladi, pa jo je lani avgusta zapustil in se podal v predsedniško tekmo. S Hollandom se od takrat nista videla, vsaj na očeh javnosti ne, a odhajajoči predsednik, ki se za nov mandat ni potegoval zaradi nizke priljubljenosti, je Macrona sprejel nasmejan in dobre volje.
Macron odstopil
Veselje ob dnevu Macronove zmage pa ne bo trajalo dolgo, saj so pred njim novi izzivi: sestavljanje vlade, s čimer je že začel, in iskanje poti do še ene zmage – na parlamentarnih volitvah, ki bodo v dveh krogih 11. in 18 junija. Macron bi za nemoteno vladanje in izpolnitev obljub potreboval parlamentarno večino svojega gibanja Naprej, ki se je včeraj sicer preimenovalo v Naprej, republika, Macron pa je odstopil s položaja vodje. Francija resda ima predsedniški sistem in šef države ima v primerjavi z večino evropskih kolegov bistveno več pooblastil. Toda brez podpore večine v parlamentu je njegova oblast hitro ohromljena, kot kažejo pretekle izkušnje Francije s takšno politično kohabitacijo.
Boj za 577 sedežev v narodni skupščini bo trd. Socialisti in republikanci, ki so v drugem krogu predsedniških volitev presenetljivo oboji ostali brez svojih kandidatov, iščejo obliž za rane in bodo skušali z relativnim uspehom preprečiti še hujše razkole v lastnih vrstah. To bo zelo težko uspelo socialistom, ki jim ankete napovedujejo le 23–48 sedežev (pred petimi leti so jih dobili 280). Republikanci so pred petimi leti osvojili 194 sedežev, z manjšimi zavezniškimi strankami pa 229. Zdaj naj bi jih dobili med 200 in 210.
Če vse to drži, zna Macronu celo uspeti, saj ankete njegovemu gibanju napovedujejo od 249 do 286 poslancev. Za večino jih je treba imeti 289, a v ankete niso všteti poslanci, ki jih izberejo v prekomorskih ozemljih in tujini. Po drugi strani pa ankete kažejo, da je le 34 odstotkov Francozov naklonjenih temu, da bi imel predsednik večino v parlamentu in s tem absolutno oblast.
Sistem naklonjen velikim
Macron je Le Penovo v drugem krogu volitev sicer premagal tudi s pomočjo podpore, ki sta mu jo po porazu v prvem krogu izrazila kandidat republikancev François Fillon in socialistov Benoît Hamon. Obenem je Macronova zmaga nad Le Penovo s 66 odstotki proti 34 odstotkom tudi posledica podpore tistih volilcev, ki so izbrali manj neprijetno opcijo. Da je podpora strankam med Francozi zelo razpršena, pričajo rezultati prvega kroga predsedniških volitev, ko so štirje najbolje uvrščeni dobili od 19,6 do 24 odstotkov glasov. Toda večinski volilni sistem je pri izbiri narodne skupščine bolj pisan na kožo večjim strankam: v vsakem okrožju volijo enega poslanca, in če v prvem krogu nihče ne dobi absolutne večine, se v drugega uvrstijo kandidati z vsaj 12,5 odstotka glasov. Tudi to je razlog, da ima Nacionalna fronta kljub znatni podpori Le Penovi trenutno v skupščini samo dva poslanca. Ankete ji napovedujejo, da bi jih zdaj v navezi z evroskeptično DLR lahko dobila 15–25.
